»Kam pa rineš, tam je umazano, boš še bolezen staknil!« starejša gospa pred trgovino vleče za povodec majhnega, zavaljenega kužka. Strašno rad bi povohljal okoli grmovja, kjer vsak pes iz našega okoliša, ki da kaj nase, spusti vsaj kapljico ali dve. Pa ne sme. Prav tako ne sme pozdraviti drugih kosmatincev v parku, ker se gospe vsi psi razen njenega zdijo nevarni. Zato pa »malčku« vsak dan že pri izhodu iz trgovine v prtičku ponudi salamo, ki jo je trgovka narezala posebej zanj. Medtem ko capljata nazaj domov, mu gospa poroča o vseh novicah, ki jih je izvedela od prodajalk, in ga vleče od vsega, kar bi rad povohal. Še na travo ne sme stopiti, da si ne bi umazal tačk. Razumem jo, osamljena je, kuža je morda njen edini prijatelj. A obenem se mi pes smili, saj je njegova edina vloga biti družabnik starostniku. Kot človek, ne kot pes. Pred isto trgovino čakajo psi, ki ne nehajo lajati in cviliti niti za sekundo, dokler se lastnik ne vrne, vanjo mlade gospodične nosijo puhaste kužke v posebnih torbicah priznanih modnih znamk, sem ter tja se kak kuža pripelje celo v vozičku. Pridi k mamici, kje je oči, buci muci in podobno je večkrat namenjeno kosmatincem kot pravim otrokom. Včasih, ko smo v kakem ameriškem filmu gledali psičke, kako v načičkanih oblekicah pozirajo pred torto za rojstni dan, smo se čudili in smejali. Danes bi s tako reakcijo užalili marsikaterega pasjega lastnika.
Kinologi opozarjajo – človečenje je škodljivo
Človečenje, humanizacija ali antropomorfizem je izraz za pripisovanje človeških čustev, odnosov in misli čemurkoli, kar ni človek. Že od nekdaj so si ljudje prizadevali razumeti svet tako, da so vsemu okoli sebe, najsi je bilo živo ali ne, pripisovali človeške lastnosti, občutke in motivacijo. Znanost je sčasoma omilila to egocentrično potrebo ljudi, a zdi se, da se svet na marsikaterem področju vrača v čase ploščate Zemlje.
Nedvomno je antropomorfizem lahko dober. Lahko nam pomaga, da smo do živali bolj empatični in dobronamerni. Da smo ogorčeni nad neetičnim ravnanjem z njimi. A ko živali ne vidimo in ne cenimo več zaradi tega, kar so, ko ne prepoznamo njihovih naravnih potreb in lastnosti, takrat jim lahko naredimo veliko škode. Zlasti psom, ki z nami preživijo več časa kot katera koli druga žival in ki jih po raziskavah kar 85 odstotkov lastnikov vidi kot enakovredne člane družine. Na škodo, ki jo človečenje prizadene našim štirinožnim prijateljem, opozarjajo kinološke organizacije v številnih razvitih državah. Med kosmatinci namreč naraščajo debelost, zdravstvene težave zaradi nepravilne prehrane in premalo gibanja, stresne in tesnobne motnje, pretirana občutljivost za določene dražljaje, moteče vedenje ter tudi agresivnost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
