Ko je praznovala petdeseti rojstni dan, se je mož odločil, da jo bo poskusil najti. Čeprav je pretaknil ogromno starinarnic in bolšjih sejmov, mu ni uspelo. »Sem pa takrat od njega v dar dobila torto, ki jo je krasila punčka, podobna moji, narejena iz marcipana. Osem let je zdržala, preden je razpadla.« Dragica je z iskanjem svoje najljubše igrače nadaljevala, zraven pa kupovala še druge punčke. Danes ima v lasti impresivno zbirko več kot 800 punčk, tako okrasnih kot igralnih, ki jih razstavlja v dveh muzejih. Ko jo povprašam, kako je bilo ime njeni punčki, se malce zmede. »Jaz sem jo klicala kar punčka. Ne vem, zakaj ji nisem dala imena.«
Punčke so prihajale same
Dragica je svojo posebno zbirko začela ustvarjati dve leti pred upokojitvijo. V 18 letih je v naročju držala nešteto punčk. Od najstarejših, ki so nastale, še preden se je rodila, do novejših, s katerimi so se igrali njeni otroci. Najprej jih je kupovala sama, potem so ji punčke za rojstnodnevna darila podarjali sorodniki in prijatelji, ko pa jih je postavila na ogled javnosti, so jih začeli prinašati tudi drugi ljudje. Od vsepovsod jih je dobivala, tudi iz tujine. »Ko sem razstavila prve, so me začeli klicati neznani ljudje, želeli so, da tudi njihove punčke ne bi utonile v pozabo. Zato zelo pazim, da vedno razstavim vse, kar mi ljudje prinesejo.«
Punčke so razstavljene na dveh mestih. »Približno 400 jih imam v muzeju Hiša čez cesto, v skoraj 200 let stari kmečki hiši Pr' Franč na Miljah v občini Šenčur, ki sva jo z možem preuredila in obnovila, 441 pa v Blagnetovi hiši v Šenčurju.« Meni so najbolj v oči padle okrasne porcelanaste punčke. So zelo lepo narejene, vseh velikosti, oblečene v lepa oblačila. Tisto, kar najbolj pritegne, pa so njihovi izrazi na obrazih: nekatere so vesele, druge žalostne, tudi jezne so med njimi, pa zaljubljene. K Dragici so pripotovale iz vse Evrope.
Kratka zgodovina punčk
V Dragičini zbirki častno mesto zaseda punčka, ki je stara več kot sto let. »K meni je prišla iz Avstrije. Za te vrste punčk je značilno, da so prodajali samo glave, narejene iz porcelana, trup in okončine so ljudje naredili sami ali pa jih dokupili. Z izdelavo te, ki jo imam jaz, se je nekdo zelo potrudil, roke in noge se ji namreč pregibajo. V muzeju v Šenčurju imam še eno podobno, ki je velika meter in pol. Naredila jo je gospa iz Ljubljane. Iz starih čipk svoje mame ji je sešila tudi obleko in klobuček.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
