»V zadnjih letih sem veliko delal z ljudmi z onkološko boleznijo. Predvsem zaradi sodelovanja z dr. Thomasom Rauom, utemeljiteljem biološke medicine iz Švice, ki me je vodil in me še vedno. Predvsem v ustih sem videl marsikaj, za kar si nisem niti mislil, da je možno pri ljudeh s tako boleznijo, kjer je jasno, da mora biti telo 'očiščeno',« začne dr. Sebastjan Perko.
Šok.
»Pri mojem očetu se je bolezen pokazala kot strela z jasnega, čeprav se je tumor razvijal dolgo. Predlani v avgustu, nekaj dni pred dopustom, ko je bil oče slučajno v Ljubljani, je potožil, da ima zadnja dva meseca težave z desnim ušesom. Ker sem že med študijem dentalne medicine najbolj užival v tematikah, kjer se usta umeščajo v telo, imam v ordinaciji tudi otoskop. Tisti dan nisem imel na voljo zobozdravstvene ordinacije, zato sem očetu pogledal v sluhovod kar v svoji pisarni, kjer običajno sprejemam paciente na prvi pregled. Videl nisem nič posebnega, vendar sem mu svetoval še pregled pri družinski zdravnici, ta je nato očetu poleg sluhovoda pogledala še grlo in tam zagledala zelo sumljivo raščo. To bi pravzaprav moral videti tudi sam, če bi pogledal v usta. Nemudoma so mu naredili diagnostiko in kmalu smo izvedeli, da gre za ploščatocelični karcinom grla v velikosti pet krat štiri centimetre, relativno dobro omejen od spodnje čeljustne kosti. Torej se ni vraščal v kost, kar je vedno dobro. A to je bil vsekakor šok. Čas se je ustavil, življenje je v nekaj dneh dobilo popolnoma novo perspektivo. Predvsem je to pustilo vtis končnosti in da je odhod v večnost že lahko na vidiku.«
Sledila je še druga diagnostika. »Negotovost do dokončnega načrta terapije je bila izredno težka. Ker v zobozdravstvu in v povezavi s Švico veliko delam z ljudmi z rakom, sem lažje pomagal tudi očetu, da sva realno in konstruktivno postavljala načrt z vsemi možnimi scenariji. Veste, simptom, bolezen ima svojo funkcijo v celoviti anatomiji bitja, ki sestoji iz telesa, psihe, intuicije in uma. Simptom pravzaprav kliče um nazaj v intuicijo, psiho in telo, ki so običajno neločljivi, in pacienti, ki to ugotovijo, se bolje odzivajo na načrtovane terapije. Z očetom sva se veliko pogovarjala, in to je bilo dobro za oba.«
Vzroki za najhujšo diagnozo
Bolezen je bila obenem priložnost za premislek o vzrokih zanjo. »V reviji Nature Cardiology je v pregledni shemi naštetih osem vzrokov za večino modernih bolezni. Ti so onesnaženje, alkohol, kajenje, nezdrava prehrana s prevelikim vnosom hrane, sedeč način življenja, pomanjkanje kakovostnega spanja in stres. Oče je imel pri vsakem od teh vzrokov kljukico in še kar dolgo je zdržal brez farmacevtskih zdravil, vendar pa je potem udarilo z najhujšo diagnozo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
