Glavne zvezde prve Jane tokrat nismo srečali, saj dela in živi na Dunaju, a se po frizuro redno vrača v Tržič – k Boštjanu Kepicu, ki po mami zdaj že skupaj s hčerko in Merijino vnukinjo Lino nadaljuje frizersko tradicijo. Očitno izjemno dobro, saj se ena od strank, sicer Mariborčanka, že 28 let hodi frizirat v Tržič iz Nürnberga. Andrejina mama Dragica je bila tudi Boštjanova učiteljica v drugem razredu.
Dokler bom živa, bom strigla. Stranke so želele kaj finega prebrati, saj se je v salonih na frizuro včasih čakalo tudi po tri ure, in z Jano so bile vedno zadovoljne, začne nasmejana gospa Meri. »Se je pa revija skozi leta spremenila, včasih je bilo več zgodb navadnih ljudi, zdaj pa je v njej več znanih. Nasploh je bilo vse zelo drugače, a je bilo luštno. V frizerstvu sem že 67 let in še nisem končala, saj sem še vedno honorarna sodelavka – kakšnih 30 strank imam še živih.«
Kljub tolikim uram stanja ji noge še dobro služijo. »Jaz se ne dam! Že kot petletna punčka sem začela šariti po glavah. Imela sem očima, ki je zelo užival, kadar sem ga frizirala, in tako se je rodila moja želja postati frizerka. Brez frizerije mi živeti ni in pravim: ko bom nehala frizirati, bom umrla,« se spet gromko zasmeje. »Še moja zdravnica mi je svetovala, naj delam, dokler mi prsti dajo. In tega se držim. Zame je zakon, da grem med ljudi. To je najlepše.«
Potrdi, da je skrivnost njenega dobrega počutja pozitivna energija. »Tudi grde stvari v življenju lahko pogledaš s svetle plati, če se malce zamisliš.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
