Pričakujejo, da bo letos na sinodalni splošni skupščini papež podpisal dokument, ki bi pomenil konec nezdružljivosti duhovništva s spolnostjo, kot se temu izmikajoče reče. V bistvu to pomeni, da bi lahko bili duhovniki poročeni ali v partnerstvih, ne da bi jih za to kdo preganjal. Ker celibat ni božja, temveč Cerkvena zapoved, torej ne bi grešili proti božjim postavam. Naj spomnimo – celibat je Cerkev uvedla iz praktičnih razlogov, vendar to, da se samski duhovnik lahko bolj posveti svojim ovčicam, je sicer pomembno, ni pa edino. Neporočene duhovnike lažje seliš iz fare v faro, ni jim treba priskrbeti velikega družinskega stanovanja, predvsem pa ni komedij z dedovanjem – nenapisano pravilo je, da duhovnik svoje premoženje zapusti svoji ustanovi. In še eno pravilo – čim več premoženja pridobi od vernikov, tem bolj so mu odprta vrata v višje nadstropje cerkvene hierarhije. Mi smo dobili svojega prvega kardinala kmalu po tistem, ko je Cerkvi pridobil nazaj velikanske gozdove (čeprav bi imeli v Vatikanu raje gotovino).
Tako kot so celibat iz praktičnih razlogov uvedli, ga bo iz istih razlogov treba tudi ukiniti. Cerkve se praznijo, zanimanja za duhovniški poklic je malo, škandalov, povezanih z duhovniško seksualnostjo, je veliko, kar vernike še dodatno odvrača od cerkvenega obredja. Stroka je že zdavnaj dokazala moč spolnega nagona, ki se mu razumsko ne moremo odreči. Pa naj nam ga je dodelil Bog ali narava. Amen. In to ve tudi papež. Kar veliko lepega je natresel zadnja leta, recimo, da je »seks čudovita stvar, dana od Boga«, da je moževo telo ženino in ženino telo moževo, torej imata oba pravico in dolžnost drug drugemu ustreči in tako dalje. Ampak to velja seveda le za vernike, ki so jim duhovniki dolgo pridigali, da je spolnost namenjena le »odprtosti za novo življenje«. Torej rojevanju. Marsikatera ženska je po tem, ko je prišla v meno, odstavila svojega partnerja, ker ji je župnik v spovednici namignil, da zdaj pa ni več razloga in božjega blagoslova za posteljne radosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. št. 3., 16. januar, 2024.
