Poti »avanturistov«, ki iščejo in najdejo že najdeno. V Sloveniji se tovrstni radovedneži zgrinjamo po vseh regijah. Predvidljive raziskovalce vodi gon varnosti. Najbolje se počutimo tam, kjer že vemo, kaj bomo fotografirali, kje bomo kaj dobrega pojedli, kje parkirali svojega jeklenega lepotca ali skrili našo neugledno staro garo. Vemo, kje bomo lulali in kakali, kje bomo plavali, smučali in se šli nujne fotozgodbe o družinski ali osebni sreči. Povprečen popotnik obožuje predvidljivost črede in njenih navad. Z ženo sva malce drugačna.
Zadnje čase, odkar smo zamenjali tudi kraj stalnega bivanja, odkrivava nove in neznane bisere jugozahodnega konca naše države. Kaka čezmorska ali kontinentalna odkrivanja naju sploh ne zanimajo več. Nedvomno so dolga potovanja z letali tudi prava ekološka katastrofa. Ostajava doma. Najraje s kolesom, vlakom, peš. Tovrstno početje naju je zelo pritegnilo. Narediti zgodbo, ki je še ni. Ali pa je še skrita širšemu občestvu. Uživava v odkrivanju novega.
Raziskovanje neznane soseščine naju je pred tridesetimi leti za vedno povezalo. Spoznala sva se v televizijski oddaji, ki je iskala in odkrivala naše bisere. Lahkih nog naokrog smo se imenovali. Trideset let pozneje sva manj lahkih nog, a še vedno dovolj fit in radovedna, da še vedno odkrivava. Kot že rečeno, peš, s kolesom, z vlakom, s čolnom, v gojzarjih ali bosa. Najino veselje je v navadnih krajih odkriti in predstaviti še neodkrito ter spontano spoznavati ljudi. Domačine. Izkušnje so pokazale, da je iz vsake »zabačene« vasi moč izkopati zanimive zgodbe, pojave, navade, če le ne iščeš v gneči že znanega. Kar pa je princip, ki onemogoči iskanje neznanega.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
