Saj ste izluščili ironijo v zapisu, kajne? Pravzaprav gre za satiričen oris dogodka, ki opisuje pogled na situacijo iz najstničinega zornega kota. Kaj pa na vse skupaj porečejo starke? Tako je dijakinja poimenovala 40-letno mamico, ki se je s prijateljico in tremi otroki odpravila na izlet. V dekličino svetišče so trčili, ko so skupaj z drugimi potniki iskali prosto mesto na potniškem vlaku ter z olajšanjem obstali pred skoraj praznim separejem. A navdušenje, da so našli prosta mesta, se je nemudoma spremenilo v osuplost – dekle, ki je v separeju sedelo kot kraljica na prestolu, je bilo namreč ogorčeno nad prišleki, še posebej ker so potrebovali sedeže, na katerih je bila nameščena njena prtljaga. V balončku potniškega vlaka je tistega 14. decembra pokalo od zgroženosti vseh generacij, ki so se znašle v medgeneracijskem trku.
S predrzno komunikacijo in prostaškim vedenjem je najstnica izražala prepričanje o pravici do zasebne vožnje, 40-letni mamici in starejša gospa, ki je prav tako poiskala prostor v separeju, pa so se glasno čudile, kaj za vraga se dogaja v glavah mladih ljudi. Da je nekje svet pošteno iztiril, jim je postalo jasno, ko jih je dekle začelo snemati, zatem pa po telefonu tarnati svetu o svoji trpeči vožnji s starkami in čudaki … Ker njej, kljub polno zasedenemu vlaku, pač normalno pripada več.
Kaj se dogaja v glavah mladih? Ne v vseh, da ne bo pomote, a odsotnost empatije, pomanjkanje samokritičnosti ter krepitev ponosa in samohvale brez utemeljenih razlogov dobesedno preplavljajo um naših naslednikov. Če na takih mladih svet stoji, nas bodo še pred penzijo pometli ne le z vlaka, temveč tudi s perona. Da je to pač naravna selekcija, je nedavno navrgel oče dijaka, ko je komentiral nevarno vožnjo na cesti, kjer tudi sam rad »pritisne na plin« ter preizkuša meje svoje sposobnosti in »poguma«. »Se zgodi. Če poči, pač poči,« je bil glasen in ob opombi, da lahko umori nedolžnega udeleženca prometa, pomodroval, da je to pač usoda, selekcija.
Med mladimi so seveda tudi odgovorni, spoštljivi in empatični, ki ubirajo zdravo pot, četudi okolje, v katerem odraščajo, ni vzpodbudno. Ko v službi spoznavam mlade, ki ustvarjajo na področju glasbe in športa, opažam izjemno razliko med njimi, ki z disciplino in marljivostjo osvajajo dosežke, a so hkrati spoštljivi in prizemljeni, ter mladino, ki privablja pozornost z nespodobnim vedenjem in nespametnimi odločitvami. Najbrž ni treba ugibati, koga občutek večvrednosti odnaša nad oblake, kajne? 17-letne virtuozinje s harmoniko zagotovo ne, kraljevska najstnica z začetka zgodbe pa bi verjetno krvavo potrebovala roko starša, ki si prizadeva odraščanje podmladka podpreti z vrednotami in modrim pogledom na svet. Seveda pa vzgoja ni matematična formula, ki bi vam pri seštevku vložene količine prinesla natančen določljiv rezultat. A poskušajte, usmerjajte, vztrajajte, vzgajajte! Najbrž si nihče izmed nas ne želi, da bo največji uspeh potomcev snemanje lastnega odseva v mobilnem telefonu?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
