Na 30 kilometrov širokem in 25 kilometrov dolgem otoku v jugovzhodni Aziji živi kar 5,8 milijona prebivalcev, ki po mnogih merilih niso samo med najsrečnejšimi, ampak tudi med najbogatejšimi na svetu. Samo generacijo nazaj je bila to še ribiška deželica s podpovprečno pričakovano življenjsko dobo, danes pa globalna študija kaže, da imajo tamkajšnji prebivalci najbolj zdravo in najdaljšo pričakovano življenjsko dobo na svetu (83 let). Še v šestdesetih letih so živeli v povprečju vsaj dvajset let manj kakor danes. Kaj so torej storili? Predstavnica ministrstva za zunanje zadeve je avtorju razložila, da sicer nimajo naravnih virov, so pa zato njihovo bogastvo ljudje, v katere vlagajo. »Če delate v politiki, lahko izboljšate življenje ljudi. Ljudem pomagamo, da si pomagajo sami,« je razložila.
Varnost in hrana
Singapur je ena najvarnejših držav. Za varnost ljudi so med drugim poskrbeli s strogimi kaznimi za drogo in orožje. Po drugi strani pa nagrajujejo pozitivne zglede. Še pred časom so prebivalci uživali nezdravo hitro prehrano z veliko maščobe in sladkorja. Da bi ljudem pomagali do bolj zdravega prehranjevanja in bi se lažje odločali za bolj zdrava živila, so začeli spreminjati okolje, v katerem živijo. Denimo, ugotovitve kažejo, da je rjav riž veliko bolj zdrav od belega, zato subvencionirajo uporabo rjavega riža, ki je z leti tako postal veliko bolj priljubljen. Poleg tega je država zakonsko omejila količino sladkorja v sladkih pijačah, prodajalce pa so spodbudili, da bi z znakom, da prodajajo zdravo prehrano, pritegnili ljudi, ki to iščejo. Z različnimi možnostmi in nagradami ustvarjajo okolje, kjer bi bila omogočena izbira zdrave hrane.
Zrak in gibanje
Z visokimi cenami avtomobilov (avtomobili stanejo približno dvainpolkrat toliko kot denimo v Ameriki) in še z visokimi cenami za dovoljenje za vožnjo po singapurskih ulicah (okoli 70.000 evrov) so poskrbeli, da zrak na najbolj poseljenem otoku na svetu ni več onesnažen, saj so ceste tudi v največji konici skoraj prazne. Avto ima le 11 odstotkov prebivalcev, kljub temu pa nimajo težav s prevozi. Prebivalci od svojih bivališč pešačijo največ deset do petnajst minut do postaje javnega prevoza, ki ga uporablja pol prebivalstva. Urejene poti do postaj so speljane mimo kolesarskih stez in parkov, ki jih je kar 350 na vsem otoku. Opremljeni so s številnimi napravami za fitnes in telovadbo, kjer je mogoče videti veliko starejših ljudi. Država jih tako spodbuja k telovadbi in jo celo organizira na prostem. Sicer pa za opravke in službo prebivalci že brez vadbe naravno naredijo okoli 10.000 korakov dnevno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.
