Leta 2004 so Čehi naredili kultni dokumentarec o histeriji zaradi prihoda avstrijskih in nemških diskontarjev na sveže kapitalizirana prostranstva vzhodne Evrope. Film se začne z agresivno oglaševalsko kampanjo pred napovedano otvoritvijo enega od trgovskih centrov, ki so tedaj na veliko vznikali po državi, z vsakim letakom in vsakim napovedanim popustom pa je histerija med kupci večja – »radnička klasa« pač nikoli ne bo rekla ne novemu pralnemu stroju ali plazemski televiziji, če ju je moč dobiti po smešno nizki, diskontni ceni. In tako se na dan otvoritve na velikem travniku zbere krdelo že docela penastih potrošnikov, ki se pehajo in zmerjajo ter moledujejo, da bi si izborili kar najboljši položaj, ko se odprejo drsna vrata raja. Težava je samo, da ta ne obstaja – ko pade zastor okoli skrivnostne kvadratne strukture, se razkrije, da za njim ni ničesar. Samo praznina, ki jo z blagovno znamko histerizirani umi polnijo s fantazijami, ki tvorijo novi češki sen. In čeprav to ni njegov cilj, je dokumentarni portret o Melanii Trump, subverzivno naslovljen Melania, ki ga je predvajala RTV Slovenija, v resnici narejen po istem principu; v njem namreč najdemo vse, stariga inu noviga testamenta, samo Melanije iz mesa in krvi ne.
Osnutek njene življenjske zgodbe poznamo vsi: dekle iz skromne, a ambiciozne družine iz majhne Sevnice pri šestnajstih letih postane manekenka, se prebija po slovenski sceni in snema napol amaterske fotke in spote, poskuša srečo v tujini in končno poleti čez lužo, kjer zadene življenjski jackpot, ko uspe zapecati multimilijonarja Donalda Trumpa s fetišem na svetlolase Slovanke. Preostanek je zgodovina, Trump postane ameriški predsednik, Melania njegova prva dama, Slovenijo pa začne od ponosa na svojo dotlej povsem pozabljeno hčer razganjati do te mere, da bi večji del naroda najraje poromal na inavguracijo v Washington in pred Belo hišo novi kraljici ljudskih src v čast množično hopsal ob razglašanju, da kdor ne skače, ni Sloven'c. To so zadeve, ki jih poznamo vsi – le redko kdo pa ve še kaj več o nekdanji first lady Trump, ki je na vrhuncu globalne slave in prepoznavnosti bojda posekala in požgala svoje neglamurozne korenine, odvrgla moteči J iz imena, odrezala stare prijatelje in prekinila praktično vse povezave z nekdanjo domovino. A medtem ko za Melanio ne velja več »I feel Slovenia«, pa jo Slovenija še vedno želi čutiti, in zato bi bilo fajn izvedeti, kakšne sorte osebnost sploh je.
Toda dokumentarec, ki gledalca mami z vpitjem »Glejte, človek!« namesto tega postreže z vsem drugim. Rdeča, nerodno odvijana nit pripovedi je na silo predstavljeno potovanje sevniškega lutkarja Bernija Pungeršiča v ameriško prestolnico, da bi za Donaldovega in Melanijinega sina Barrona (ki menda zna slovensko!) odigral lutkovno predstavo, za katero nikoli ne izvemo, o čem naj bi sploh bila – vse lepo in prav, toda naslov filma pač ni Berni gre v Washington (kvarnik, ki to v resnici ni: tam ga seveda ne sprejme nihče iz rodbin Trump/Knavs). Naslovna zvezda v njej posvečenem izdelku nastopi le za nekaj minut, izsekanih iz 23 let starega intervjuja, v katerem vidno zakrčena manekenka Melanija odgovarja na klišejska vprašanja, v katerih ne razkrije ničesar o sebi. Namesto nje poslušamo impresije modnih fotografov (»Ni hotla velik govort, sam tist, kar je blo treba, pa še tist je blo treba mau putisnt.«), prijateljice iz otroštva (»Ne razumem, kako lahko človek preživi eno sekundo s takim človekom, kot je njen mož.«), nekdanje odvetnice, danes slovenske predsednice Nataše Pirc Musar (»Gospa Knavs je izredno natančna.«) in razpredanja Marcela Štefančiča o kapitalizmu.
Še največ o Melanii pove ameriška novinarka Mary Jordan ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
