Življenje in delo Nikole Tesle, izumitelja, misleca, izjemnega človeka, nekateri o njem govorijo celo kot o nadčloveku, je tudi 80 let po njegovi smrti še vedno fascinantno in v mnogih točkah zavito v tančico skrivnosti. Njegovi izumi, odkritja in neuresničeni načrti so še vedno neizčrpen vir raziskovanja, zato pravijo, da je bil človek prihodnosti, ki je videl več sto let vnaprej. Njegova sporočila so še danes tako aktualna, kot so bila nekdaj. Vse, kar je počel, je počel v dobro človeštva. Prišel je do vseh nas – pridemo v prostor, prižgemo luč in že je med nami. S svetlobo je uspel povezati naš mali svet. Navdihuje in izziva številne ljudi po vsem svetu, tudi našega pesnika, prevajalca, dramaturga in komparativista Tiborja Hrsa Pandurja, ki v teh dneh o njem izdaja že svojo drugo knjigo.
Da bo »otrok svetlobe«, je v noči njegovega rojstva napovedala že njegova mama Đuka, saj se je prav takrat nad njihovo hišo razdivjala huda nevihta z gromom in strelami. Seveda se ji niti sanjalo ni, kako prav ima. Ni nam zapustil le inovacij, brez katerih si danes življenje težko predstavljamo, in nam dobesedno razsvetlil prihodnost, ampak nam je pustil mnoge vizije, ki jih še vedno nismo uspeli uresničiti. Čeprav je v številnih državah puščal svoje sledi, na koncu dobil ameriško državljanstvo in v Ameriki v 86. letu tudi umrl, je dejstvo, da se je rodil na hrvaškem ozemlju srbski družini, v vasici Smiljan, šest kilometrov od večjega Gospića, kjer je oče Milutin služboval kot pravoslavni duhovnik. Liški kraj, poleti ves odet v zelenje, pozimi pa oster in nepopustljiv, je močno vplival na njegovo razmišljanje in odnos do naravnih sil. Vedno je govoril, da je podedoval materin inovatorski duh – pri gospodinjskih opravilih si je namreč pomagala s številnimi pripomočki, ki jih je sama iznašla, in dneve preživljal v izmišljanju raznih malih izumov in eksperimentov. Kot otrok je našel način, kako ujeti žabo, narediti kolo, ki ga poganjajo majski hrošči, in se domislil, kako z dežnikom poleteti s strehe domačega hleva. Odkritje, da dežnik kljub vsemu ni padalo, je bilo, kot si lahko mislimo, izredno boleče, energije pa seveda ni nikoli nehal raziskovati. Medtem ko ga je mama navdahnila z raziskovalno žilico, ga je oče, ki ni bil samo duhovnik, temveč tudi velik intelektualec, pesnik in govornik, opremil z intelektualnim bogastvom. Imel je ogromno knjižnico in Nikola je večino teh knjig znal na pamet. Učil ga je različnih vaj pomnjenja, kar je Nikoli pozneje v življenju prišlo prav. Ob potoku zraven hišice v Smiljanu je prebiral knjige o Niagarskih slapovih ter si zamišljal vodne tokove in veliko vodno kolo, kar je uresničil trideset let pozneje. V tej vasici je zakoračil v šolske klopi, tam se je učil nemščine, verouka in računanja ter dobil prva spoznanja iz narave in ideje za svoje prve izume in začel razmišljati, kako brezplačno vzeti energijo, ki nam jo daje narava. Življenje ga je preko domačega kraja vodilo v nekaj evropskih držav, v našem Mariboru je preživel krajše obdobje kockanja in kartanja – nekateri pravijo, da se je tega lotil tudi za preživetje, vendar žal ni bil preveč uspešen in je ob materini pobudi to svojo odvisnost tudi hitro opustil, nazadnje pa ga je pot na priporočilo Edisonovega pariškega podjetja pripeljala v Ameriko, in tam se je pravzaprav začelo najplodnejše obdobje njegovega ustvarjanja in njegovi izumi pa so spremenili svet.
Ta čudoviti um!
Sposobni računalniško preciznih izračunov in vizualizacije so bili Teslovi možgani po eni strani delovni inštrument zunajserijskega izumitelja, po drugi strani pa izvor obsesij, navad in razmišljanja. Poznamo ga kot osebo s fotografskim spominom, izredno samodisciplino in neverjetno izostrenimi čuti, pa tudi kot človeka čudnih navad, podvrženega obsesivno kompulzivnim motnjam, simboliki in strastem. Po eni strani je človeštvu podaril izume, brez katerih si ne moremo zamisliti moderne civilizacije, po drugi pa je bil domnevno obseden s simboliko števila tri (vsi izračuni so morali biti deljivi s tri), štel je korake, imel je izostren sluh in bil vajen asketskega življenja. Čeprav je delal v dobro kolektivnega napredka ljudi, se je izogibal njihovim dotikom, ker se je bal bakterij in okužb. Nič čudnega torej, da sta bila njegovo življenje in delo vedno znova predmet raziskovanja in fascinacije. Njegovi izumi, odkritja in teze še vedno ponujajo neizčrpen vir raziskovanja, predvsem o možnostih za prenose energij brez izgub po vsej Zemlji.
Nova slovenska knjiga o Tesli
Navdušil je, takrat še najstnika, tudi pesnika, prevajalca in komparativista Tiborja Hrsa Pandurja. Ta je več kot desetletje svojega življenja preživel v prebiranju Teslovega arhiva, njegovih zapisov, korespondence, na podlagi te je nastala njegova prva knjiga, poljudnoznanstveni traktat Problem povečevanja človeške energije v slovenskem prevodu, vključno z izčrpno spremno študijo Teslova hybris in zakoni narave. Včeraj pa je pri založbi Litera izšla njegova nova knjiga Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Temelji na različnih doslej neobjavljenih arhivih (predvsem Teslovega osebnega arhiva v Muzeju Nikole Tesle v Beogradu ter arhiva Morganove knjižnice in muzeja v New Yorku in drugih arhivov v ZDA) in je prva objava tega materiala na svetu ter prvi prevod tega gradiva v slovenski jezik. Nanaša se na obdobje med 1900 in 1934 ter dokumentira ekonomsko, družbeno in politično ozadje Teslovega poskusa vzpostavitve prototipa postaje Wardenclyffe, s katero je želel človeštvu zagotoviti dostop do brezžične energije, ki ne bi vključevala »potrate ali porabe kateregakoli materiala«, pokriva pa tudi ozadje razvoja Teslove turbine, ki ga je s posojili podprl J. P. Morgan Jr.
Navdušen »tesloslovec«
Odločilno za tako obsežno delo, pravi, je bilo navdušenje nad tem, koliko je Tesla v zadnjem času postal znan in koliko stvari o njem še vedno ne vemo. »O tehnologijah, ki jih je razvijal, o njegovem splošnem nazoru, kozmologiji …, čeprav je v zadnjih desetletjih doživel ogromno zanimanja. Obstajajo Teslovi kulti, skupine, ki propagirajo njegovo delo in ga pretirano mitizirajo, si izmišljujejo stvari, nanj se lepijo teorije zarot, ki jih splet pomaga širiti, potem so tu poklicni skeptiki, ki skušajo diskreditirati vse, kar je v zvezi z njim in projekti po letu 1900, ko je razvijal prenos brezžične energije in komunikacij.« Najprej je pravzaprav začel pisati o Tesli dramo in prevajati njegova besedila, članke, intervjuje. Odkril je, da je njegov jezik fascinanten. »Zanimivo se mi je zdelo, kako je spajal umetniški intuitivni princip in strogo znanstveno metodo. Zaradi tega ga priznani slovenski fizik Andrej Detela umešča med orfične znanstvenike, torej tiste, ki združujejo znanost, umetnost in duhovne vidike, ki vključujejo etično držo. V Problemu povečevanja človeške energije, namenjenemu širši javnosti, predstavlja koncept svojih družbeno transformativnih tehnologij, zagovarja znanstveni altruizem – namen znanosti bi moral biti, ljudem kolikor se da olajšati bivanje. Sile, ki upočasnjujejo človeško gibanje, so nevednost, lakota, pomanjkanje pitne vode in vojne, pravi. V tej razpravi ponudi tehnološko rešitev za vsak problem. Že leta 1896 pa izrazi potrebo, da človeštvo neha uporabljati fosilna goriva in razvije načine, ki ne vključujejo nobene potrate, uporabe in uničevanja kateregakoli materiala. Kar pomeni, da je v bistvu že takrat, na prelomu v 20. stoletje, prepoznal problem eksponentne rasti porabe energije v razmerju do neobnovljivih virov.«
Pionir ekologije
Njegovi izumi, razmišljanje in vizija kljub napredku znanosti in tehnologije postajajo samo še aktualnejši, razmišlja Pandur. »S tem ko je razumel, da človeštvo ne more računati na fosilna goriva, ker so neučinkovita in onesnažujejo, je začutil potrebo najti neki čist in obnovljiv vir energije, zaradi česar velja za pionirja ekologije ter samoohranitvenih tehnologij, o katerih takrat skoraj nihče ni razmišljal. On pa je že na začetku z opazovanjem naravnih procesov našel način, kako to, kar nas omejuje (predvsem silo trenja), uporabiti v svoj prid.« A imel je zelo nehvaležno vlogo, ker je za razvoj svojih tehnologij potreboval ogromno kapitala. »Sploh ker je z novo idejo tako težko spremeniti že vzpostavljen sistem. Njegovo zgodbo je zanimivo spremljati skozi vidik industrijskega kapitalizma, ki ga je s svojimi tehnologijami pravzaprav nehote pomagal vzpostaviti. Njegova tragedija je vezana na J. P. Morgana, ki je bil takrat največja industrijska sila na planetu.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
