Sporen je 5,5 kilometra dolg odsek hitre ceste, ki so se je državni odločevalci (s pomočjo kimanja občinskih) odločili speljati izjemno blizu naselja 200 hiš, čeprav so strokovnjaki v študiji predlagali šest drugih različic, ki ne bi tako pomembno vplivale na življenje ljudi in njihovo zdravje. Nacionalni inštitut je prebivalcem svetoval, naj si preuredijo domovanja tako, da hitra cesta s 36.000 vozili na dan (od tega 8.000 tovornjakov) ne bo škodovala njihovemu zdravju. Do denarnih odškodnin niso upravičeni. Gradbeno dovoljenje za cesto jim je na upravnem sodišču lani uspelo odpraviti, a srečen konec še ni zagotovljen.
Zakaj pri nas vprašamo (in drago plačamo) strokovnjake o najboljšem poteku ceste in potem to ignoriramo?
Skupine državljanov, ki se borijo za zdravo življenjsko okolje na lastnih domovih, pri nas mnogi označujejo z zaviralci razvoja in tistimi, ki nagajajo. Mateja Jaklič, prvo ime civilne iniciative 3. razvojna os – jug, se ob tem grenko nasmeji: »Pa saj bi moral biti nor, da bi se samo zaradi nagajanja podal v tako dolg in silno izčrpavajoč boj. Priznam, da sem sita vseh kupov dokumentov, ki jih nenehno preučujemo, utrujena od bdenja nad roki in pozivi k odgovorom, ki praviloma priletijo pred dopusti in prazniki, zaradi česar v zadnjih dveh letih nisem upala na dopust za več kot en teden. Tu so še grožnje in napadi – tudi name osebno. Ampak ne bomo obupali – naprej me žene tudi neverjetna ignoranca ljudi na položajih, ki teptajo pravice malega človeka le zato, ker lahko.
Nismo proti cesti, smo pa proti hitri cesti dobesedno skozi naselje. Smo proti nedovoljenemu in nedopustnemu posegu v bivalno okolje. Zakaj ne upoštevajo katere od šestih različic v študiji, ki smo jo davkoplačevalci drago plačali? Zakaj spraševati strokovnjake, če jih potem ne upoštevamo? Zakaj so nam naredili to? Ker se jim nihče ne upre.«
Ogromno znanja, zavezništvo ljudi različnih strok so potrebni za takšen upor in civilna iniciativa je bila doslej uspešna tudi zato, ker naša sogovornica odlično pozna upravne postopke. »Ni vse samo znanje, potrebuješ še ogromno vztrajnosti. Odločevalci namreč računajo, da bodo ljudje omagali pod težo birokratskega ravnanja. Z njim človeka dobesedno izmučijo.«
Kako se je začelo
Leta 2008 so v novomeškem občinskem prostorskem načrtu (OPN) predvideli zahodno in vzhodno obvoznico, v okviru slednje je bila v Krajevni skupnosti Ločna-Mačkovec predvidena mestna obvoznica z bulvarjem, drevoredom in kolesarskimi stezami. Krajani temu niso nasprotovali, saj se zavedajo, da Novo mesto potrebuje rešitev za promet. Izven urbanega dela Novega mesta pa je bila predvidena tretja razvojna os, štiripasovna hitra cesta, ki bi rešila evropski tranzit proti Beli krajini in naprej na Hrvaško ter povezala Belo krajino z osrednjo Slovenijo.
Najustreznejša različica za tretjo os je bila sprejeta oziroma izbrana v okviru izdelane študije variant, ki jo je opravilo podjetje Acer, ki se že trideset let ukvarja s prostorskimi rešitvami. »V študiji so predvideli šest različic poteka ceste in vse so bile izven naselij in Novega mesta, kar je logično, saj se hitre ceste v urbani del praviloma ne umeščajo. Izbrana je bila varianta, poimenovana V-vzhodna C, ta je bila vrisana v občinski prostorski načrt,« razloži Jaklič.
Ko so bili krajani tri leta pozneje povabljeni na razgrnitev državnega prostorskega načrta (DPN) za tretjo razvojno os, so ugotovili, da želijo točno na lokaciji, predvideni za obvoznico, zgraditi hitro cesto. Razlika med obvoznico z 8.000 avti na dan in hitro cesto s 36.000 vozili na dan (od tega 8.000 tovornih) pa je več kot očitna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 16. 5. 2023.
