Zgodbe

Alida Klemenčič: osupljivo okrevanje po hudi poškodbi glave

Andreja Comino
24. 3. 2023, 07.00
Deli članek:

'Trmasto sem rinila naprej,' pravi Alida Klemenčič, ki želi s svojo izkušnjo pomagati ljudem v stiski.

Roko Klemenčič
Alida Klemenčič:

Alida Klemenčič je bila do 20. maja 2006 živahna, ambiciozna in nadvse uspešna ženska. Pri 44 letih je imela vse: prekrasna otroka, svojo vrtnarijo in cvetličarno z osmimi zaposlenimi ter uspešne projekte urejanja okolice portoroških hotelov in vil na Obali. Ko je tisto sončno soboto delala v svoji vrtnariji v Izoli, so na sosednjem nogometnem igrišču z mulčerjem mleli travo in grmovje. S stroja se je odlomil del, ji priletel v glavo in jo hudo poškodoval. Na srečo so ji z operacijo rešili življenje. Sledilo je dolgo okrevanje, polno vzponov in padcev, med drugim so ji na psihiatriji življenje rešili še enkrat. Danes 61-letna Alida si je dobro opomogla, čeprav bo posledice nesreče čutila vse življenje. Ker pa je govorjenje o poškodbah glave še vedno tabu, je o svoji izkušnji napisala knjigo Dolga je ta pot. V njej je popisala svojo nesrečo in okrevanje. Z odobravanjem so jo sprejeli tudi strokovnjaki, ki pomagajo ljudem s poškodbami glave.

'S svojo izkušnjo želim pomagati ljudem v najhujših trenutki'

Dobiva se pri njej doma na Markovcu, za katerega pravi, da je pravi terapevtski hrib: kadar ji je bilo najhuje, je dostikrat najprej s svojim kužkom Fliko, nato pa z Boni rinila v hrib. Oči so ji zalivale solze, saj ni vedela, kako naprej. Do Gažona se je že potolažila. Velikokrat ji je pomagalo, da je na »svojem« hribu plesala tako ljube ciganske plese, v bližini pa ima tudi vrt, na katerem se sprosti in pridela zelenjavo.

Roko Klemenčič
Alida Klemenčič: »Glasba mi je pomagala, ko sem negibna ležala v bolnišnici. Ko so mi prinesli glasbo, se je moje trdo telo nenadoma sprostilo. To je bil pravi čudež!«

Vse je šlo dobro ...

»Želela sem si postati veterinarka, a sem se raje odločila za srednjo vrtnarsko šolo v Celju. Tam sem se veliko naučila. Bila sem štipendistka in takoj po koncu šole me je že čakala služba, saj je bilo na Obali malo tega kadra. Službo sem dobila v Komunali Izola in v njej mi je bilo lepo, saj smo lepšali že tako lepa mesta,« pripoveduje Alida. A si je želela več. Najprej je s prijateljem odprla vrtnarijo na obrobju Izole, nato pa prevzela vrtnarijo ob pokopališču, ki jo je oddala v najem Občina Izola. »Dela je bilo toliko, da sem morala kmalu zaposliti druge ljudi. Odprla sem še cvetličarno in res uživala. Prav nič mi ni bilo težko poprijeti za vsako delo – četudi direktorica, sem bila deklica za vse. Šlo nam je dobro, imela sem osem zaposlenih, spomladi pa nas je bilo tudi dvajset,« pripoveduje Alida, ki je delala tudi tisto sončno soboto 20. maja.

Usodna nesreča. 

»Na sosednjem stadionu je vse dopoldne brnel stroj. Malo sem se jezila, saj je mulčer vsepovsod pršil koščke trave in grmovja ter uničeval moje rastline za prodajo. V vrtnariji se je trlo ljudi, videla sem, da bi se lahko komu kaj zgodilo. Poskušali smo zaustaviti delo, pa nismo mogli nikogar priklicati, da bi dela ustavil. Okoli ene ure popoldne, ko sem šla pogledat še gladiole, me je nenadoma zadelo. Dobila sem hud šus v glavo, v hipu je začela naokoli brizgati kri. Z rokami sem si pokrila glavo in začela teči proti cvetličarni. Klicala sem, naj pokličejo otroka, rešilca in gredo po avto v pralnico. Bila sem še povsem pri sebi. Ker rešilca ni bilo, sta me sodelavca naložila v avto in peljala v bolnišnico v Izolo. Bilo je tako resno, da sem bila takoj na vrsti. S helikopterjem so me odpeljali v Ljubljano, tam me je čakala ekipa strokovnjakov za operacijo. Enajst dni sem bila na centru za intenzivno nego v komi. Ko so me zbudili, so me odpeljali v Izolo na travmatološki oddelek in tam sem bila še mesec in pol. Nato so me nepokretno hoteli dati domov. Vzelo mi je levo stran telesa, nisem mogla ne govoriti ne hoditi,« se kljub vsemu natanko spominja usodnih dni.

Roko Klemenčič
Alida Klemenčič:

Vsi ti nesrečni mladi ljudje

»Ker sem bila sama z otrokoma, sin Rok je bil študent v Ljubljani, hči Urška pa se je pripravljala na maturo, nista vedela, kaj naj z mano. Na srečo se je obrnilo tako, da so me premestili v URI Soča na rehabilitacijo. Ko so me pripeljali tja, sem doživela šok. Na oddelku za poškodbo glave je največ mladih ljudi, po raznih prometnih, športnih nesrečah, zadnje čase jih je veliko po padcih s skirojem. Ti mladi so bili na invalidskih vozičkih, odvisni od zdravstvenega osebja in svojcev. Niso se mogli sami hraniti, nekateri niso mogli govoriti, niso prepoznali svojih najbližjih. Teden dni sem jokala samo ob pogledu na te mlade nebogljene ljudi. Poleg mene je v sobi ležalo 19-letno dekle, ki je bilo še leto po nesreči popolnoma odvisno od drugih,« pove Alida, ki je kmalu izvedela, da se okrevanje po možganski poškodbi meri v letih. Na začetku jo je frustriralo, ko ni bila sposobna sestaviti sestavljanke za dveletne otroke! Bilo je grozno. Na Soči so jo za toliko spravili k sebi, da je začela govoriti, hoditi, pomagali so ji, da je leva roka začela delovati. Nekje je slišala, da je po kapi ali možganski poškodbi tisto, kar narediš v pol leta, potem za vse življenje. Ni hotela biti nebogljena, zato se je z vso silo zagnala v terapijo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!

Zanimivosti

profimedia-0941886169
Fotografija dneva

Pande zasedle letališče v Hongkongu

rep49-2024_naslovka
Zanimivosti

Lovci na upokojence: politična ozadja upokojenskih strank Vlada Dimovskega, Karla Erjavca in Pavla Ruparja

Andrej Vodušek, Sanja Brezočnik, Nejc Tisu, Štefan Šarkezi, Rok Pintar, Filip Koza
Pomembne mejnik

Rekord za Radio 1 80's: Slovenci vse bolj obožujemo hite iz osemdesetih

Foto 1
Zanimivosti

25 let Božičnega jogurta Zelene doline prinaša praznično knjigo Skrivnostni božični recept

image0
Pohitite

Le še 500 vstopnic za Aktualov rojstnodnevni koncert

par, odnosi, prepir
Partnerstvo

Rutina in samoumevnost sta eni najpogostejših uničevalk odnosov