Novinarska kolegica Danaja Lorenčič je pred kratkim izdala »antipriročnik« z naslovom Nepopolna – moje spoprijemanje s perfekcionizmom. Ker opažam vse več izgorelih, ki verjamejo iluziji, da je mogoče imeti vse popolno urejeno, in so zato skrajno neprizanesljivi do sebe, se mi je to zdela dovolj pomembna tema, da se s fotografinjo odpravim v Maribor. Ko sem prebrala še spremno besedo Danajinega moža in tudi našega donedavnega novinarskega kolega Vasje Jagra, pa sem prosila, da bi o (ne)popolnosti spregovorila oba.
Dobili smo se v njunem malem, a prijetnem domu v središču štajerske prestolnice, ki ima neverjeten pogled na naravo, ter spregovorili ne le o knjigi in njunem odnosu, v katerem sta oba naredila veliko osebno preobrazbo in tako postala par, ki ga lahko le občuduješ, temveč tudi o družbi, ki je krivična. Ker to, da sta Danaja in Vasja, kljub vsem njunim talentom, sposobnostim in delavnosti, bila tudi v fazi prave revščine, res dvigne človeku pokrov.
Vasja, kako je imeti popolno partnerico? Je potem doma vse urejeno, popolno?
Odvisno, kakšen človek si. Če želiš izkoriščati vzorce in slabosti drugega, je to super. Ne boš pa zrasel kot človek, partnerja boš obdržal v istem vzorcu. Midva teživa k temu, da skupaj rasteva, se sprejemava v vsej svoji človeškosti in se izzivava v njej. Videl sem, da ji perfekcionizem povzroča trpljenje. Ker jo ljubim, si ne želim, da bi trpela. Zato ne želim, da je perfekcionistka!
Na prvih zmenkih se vsi radi prikažemo v najboljši luči. Ampak vi niste bili samo najboljši, temveč kar popolni. Kaj ni bolje, da partner že na začetku vidi realno sliko?
Danaja: Vsekakor, a se tega nisem vedno držala. Zanimivo je, da sem bila ob najinem prvem srečanju brutalno iskrena. Ko sem ga spoznala, sem dobila občutek, da sem ob njem lahko brez mask. Potem pa so se vklopili stari vzorci … Verjetno gre za strah pred zavrnitvijo. Navajena sem bila ljudem kazati svojo najboljšo različico, ker jim resnična jaz mogoče ne bi bila všeč. Na začetku o tem nisem razmišljala, in to zato, ker se mi je zdel Vasja nedosegljiv, prelep! Ker se mi ni zdelo možno, da bi lahko res bila z njim, nisem imela mask. Ko sem ga prvič videla v stari Ljubljani, sem pobegnila na grad, ker se ga nisem upala niti pozdraviti. Ko sem ga končno osebno spoznala, sem bila pri 32 letih na točki, ko sem si rekla, da če želim, da je ta človek v mojem življenju kot prijatelj ali kaj drugega, bom takšna, kot sem.
Takrat sta se zaljubila. Ampak čeprav ste Vasjo osvojili s svojo pravo različico, ste se pri naslednjih srečanjih spet trudili za popolnost – niti na stranišče niste šli med zmenkom!
Na začetku sva živela ločeno na relaciji Maribor–Ljubljana in sem želela ob vsakem srečanju prikazati najboljšo verzijo same sebe.
Kaj mislita, zakaj smo šli v nemogoče standarde? Dekleta si želijo obraz brez por in dlačic … Vse, kar je človeško, želimo kar izbrisati!
Danaja: In nekdo dobro živi na račun tega! Strinjam se z Vesno Vuk Godina, ki pravi, da so nesrečni ljudje idealni potrošniki. Danes lahko z veliko denarja dosežeš, da je tvoje telo popolno.
Vasja: Meni se zdi to dolgočasno, grozno! Nimamo več ljudi, ampak reklamne panoje na dveh nogah. Vsakdo prodaja svoj imidž, ideal. Pri 42 sem prav utrujen od tega. Sem fičko in ne morem dirkati s formulami, ker bo mašina pregorela. Priznam, da ste boljši, lepši, pametnejši – samo dajte mi mir! Žal je običajno za tem imidžem vse nebogljeno, ranjeno. Midva raje to pokaževa že na začetku. (se oba zasmejita)
Danaja: Kot da ljudje ne želijo videti pristnosti. Danes so odnosi postali kot razgovori za službo, kjer vsak predstavi najboljšo inačico sebe. Odnosi, v katerih pokažeš svoje težave, rane, so za večino naporni. Ljudem je še vedno prijetno verjeti v pravljice. S tem smo že socializirani. Zavidamo virtualnim, popolnim ljudem, ki v resnici najbrž sploh niso takšni.
Vasja: Ljudje bi imeli v odnosih samo pozitivnost brez odgovornosti. Odgovornost je za reklamo, tega ne pokažejo. Midva sva za večino dolgočasna in nimava veliko prijateljev, ker ne želiva biti na ravni reklam.
Občudujem, kako sta se potrudila in se oba spremenila. Danes ob nesporazumih v zvezi namreč hitro pogledamo za drugo ponudbo – kot bi menjali ponošeno obleko, pokvarjen aparat, menjamo tudi partnerje, če se nam zdi, da so v zvezi težave. Kako to, da sta izbrala napornejšo pot?
Danaja: Zagotovo tudi zato, ker sva kot prekarca dala skozi težke stvari. Vasja ni vzpodbujal mojih vzorcev, torej perfekcionizma in anoreksije, ki so bili za nekoga drugega sprejemljivi. Že na začetku mi je rekel, da si želi samo eno: da imam rada življenje. Ko se zaciklam v stare vzorce, me hoče potegniti ven, kar sem dolgo razumela kot kritiko, zdaj pa to jemljem kot ljubečo skrb zame.
Vasja: Saj imaš pravico do svoje teme! Ampak mene skrbi, da me Danaja ne potegne v svojo temo. Sicer pa me potegne ven iz moje. Ko sem bil eno leto brezposeln, je plačevala položnice. Sicer pa nima smisla, da si postavljava spomenik. Vsi imajo neko zgodbo, svoje preizkušnje. Odvisno je, kaj iz tega narediš – ali se delaš, da tega ni, ali da si zato nekaj posebnega. Ali pa samo živiš in si človek.
Danaja: Odnosi so krhki kot življenje. Ne moreva dajati receptov za uspešno zvezo, ker jih ni. Trudiva se ...
Vasja: … ja, samo rada se imava.
Res je, ampak gotovo so se imeli tudi mnogi, ki so potem vseeno raje iskali novega partnerja, kot da bi spreminjali svoje škodljive vzorce.
Vasja: Potem pa te dohitijo leta, ciklus se ustavi, ti pa si brez moči za spremembo, tako da se moraš slej ko prej soočiti s svojimi demoni. Jung je rekel, da sta dve fazi v življenju: prva je, ko gradiš ego, druga pa, ko ego razgrajuješ. Ali boš to naredil sam ali pa bo to namesto tebe naredilo življenje. Če bo to naredilo življenje, bo še bolj bolelo, bo kot operacija brez anestezije.
Sta razrešila stvari, še preden sta postala starša?
Vasja: Točno vem, kdaj sem se odločil za otroka! Hodil sem ob Dravi pri Koroškem mostu in ugotovil, da časa ne morem ustaviti, lahko pa mu dam namen. Zdaj vidim, da manj ko je mene, več je moje hčere. Tako mi je tudi lažje sprejemati staranje.
Danaja: Preden sem postala mama, nisem razrešila vseh svojih težav, ne nazadnje o tem pišem tudi v knjigi (smeh). Večino življenja sem postavljala druge pred seboj. Najbrž si zaradi tega dolgo nisem želela otroka, saj sem na neki točki hotela sebe postaviti na prvo mesto, hkrati pa sem se zavedala, da je treba za otroka skrbeti bolj kot zase. Meni je ego razgradilo prav starševstvo.
Vidim, da imate doma sterilno. Ste še obsedeni s čiščenjem?
Danaja: Ne več toliko. Večinoma nimava tako pospravljeno, ker pa sta se s fotografinjo napovedali ... (smeh)
Kako se počutite, kadar imate razmetano? Prenesete to?
Danaja: Moram. Kot pišem v knjigi: ko je v moje belo, deviško stanovanje treščila bomba z imenom Vasja, in to še s psom Murijem, sem se morala odločiti, ali bom imela svojega Lebowskega in njegovega psa s čudovito dlako, ki tudi odpada, ali pa bom sama v sterilnem stanovanju pisala knjige ter čakala na starost. Z otrokom je prišlo še več kaosa. A nisem več nervozna zaradi nereda, in če je zunaj lep dan, ni šans, da bi doma čistila!
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
