Letos smo povabili žensko, da nagovori ženske: Urško Klakočar Zupančič, predsednico državnega zbora. Pionirko rdečih čevljev.
Saj ne da ženske niso že pred njo obule rdečih čevljev, ampak ko si je ona nataknila tiste zdaj znamenite rdeče salonarje, bilo je lanskega maja na prvi seji novega sklica parlamenta, je bilo to očitno nekaj prelomnega, saj so bili njeni čevlji deležni večje pozornosti kot ona. In v petek na podelitvi je nosila isti par. Da jih je že nosila na nekem drugem odru, je rekla, »takrat se mi niti sanjalo ni, kako slavni bodo postali.«
Tole je nekaj misli iz njenega govora
»Ženske smo danes v družbi enakopravne. Ne samo to, smo gonilo razvoja na vseh področjih družbenega delovanja in že dolgo ni skrivnost, da premikamo meje, segamo po zvezdah in le redkokatero zgrešimo. Naš boj za priznanje in enakopravnost je bil v preteklosti trd in neizprosen in še vedno ni končan, morda nikoli ne bo. Hvaležna sem, da živimo v času in v delu sveta, kjer sem kot ženska lahko svobodna. Da lahko hodim po cesti, sama. Da mi ni treba pokrivati glave in mi veter mrši lase. Da lahko odidem iz razmerja, če želim. Da lahko hodim v službo In zastopam svoja lastna stališča. Da imam dostop do knjig in informacij. Da se lahko sama odločam, ali bom imela in kdaj bom imela otroke. Da me nihče ne gleda postrani, če ne skuham kosila. Da mi je dovoljeno prositi za pomoč. Da lahko razmišljam. Da lahko ljubim in da lahko odkrivam svet.
Vse to mi je dovoljeno, ker sem ženska, pa vendar v TEM času in v TEM delu sveta in zelo dobro se tega zavedam. Ravno zato bom še naprej vztrajala in hodila v rdečih čevljih – za vse tiste ženske, ki niso živele v tem času in za vse tiste ženske, ki ne živijo v TEM delu sveta za vse ženske, ki se še vedno borijo, da lahko pokažejo svoj obraz.
…
je pogum, da se ženske borimo za enakopravnost? Je pogum, da se ženske ne uklonimo, ko po nas padajo težke besede, ki pogosto merijo na okoliščine, na katere težko ali pa sploh ne moremo vplivati? Ali je pogum, da ženske pokažemo, da nam je hudo, da smo razočarane, da žalujemo, da smo jezne? Je pogum, da ženske vztrajamo, dokler nam stvari dobesedno ne razpadejo pred očmi? Je pogum, da smo zveste? Je pogum, da živimo tudi takrat, ko bi najraje umrle ali pa vsaj za trenutek zaprle oči in si predstavljale, da je svet lep, brez sovraštva, nasilja in revščine? Je pogum, da si upamo biti na vrhu in kljub oviram, ki jih postavljate pred nas, vodimo svet. Je pogum, da zmoremo biti tudi na dnu in sprejemati udarce? Je pogum, da želimo, da nas sprejmete takšne, kakršne smo? Če je to pogum, dragi moški, potem ga bomo z veseljem delile z vami. Ne vem pa, če ste pripravljeni. sprejeti tak pogum, ki s seboj prinese enako mero odgovornosti. Dragi moški, ste pripravljeni obuti take čevlje? Res so živo rdeči in z zelo visoko peto – ampak tiščijo in zaradi njih lahko zelo bolijo noge.«
