Za ozaveščanje o širšem pomenu ekološke pridelave hrane in da bi bila ta pogosteje na jedilniku, tudi v javnih zavodih, bi pri nas lahko naredili mnogo, mnogo več, je prepričan Štefan Čebašek z ekološke kmetije Pr'Črnet iz Verij pri Medvodah. Za zgled bi si lahko vzeli kar sosednjo Avstrijo, ki je v tem daleč pred nami. Naštel nam je mnogo razlogov za to in tudi rešitev. Preproste se zdijo, ga bo kdo slišal?
Kaj pa ogljični odtis hrane iz daljnih dežel?
»Glavna prednost ekološko pridelane hrane je njena neoporečnost, v mnogih primerih celo zdravilnost. Upošteva vse zakonitosti naravne rasti: pravilen vrstni red rastlin, mehansko zatiranje plevelov, ohranjanje humusa in mikroorganizmov v tleh ... Vse to ji daje uravnoteženo hranilno vrednost, minerale, vitamine in okus brez primere. Dobro nam je znan rek, da naj bo hrana naše zdravilo, in tega se je dobro držati. Vsakdo je sam odgovoren za svoje zdravje, z uživanjem zdrave, ekološko in lokalno pridelane hrane pa naredi prvi in velik korak. Tako v telo po nepotrebnem ne vnašamo neželenih, v nekaterih primerih celo strupenih snovi, ki jih pogosto vsebuje industrijsko pridelana hrana, na primer ostankov pesticidov in herbicidov,« je trdno prepričan Štefan Čebašek.
»Najmanj, kar je sporno pri uvozu hrane iz drugih delov sveta, je ogljični odtis. Sporna je nepotrebna poraba energije, ki obremenjuje okolje, svežino hrane pa zaradi velikih razdalj ohranjajo z uporabo kemijskih preparatov. Uvožena hrana je podvržena špekulacijam in neupoštevanju pravil pridelave, velikokrat je narejena z nepoštenim izkoriščanjem cenene delovne sile. Na tržnici zato vedno omenim tudi pomen poznavanja kmetovalca in izvora ekoloških izdelkov.«
Kakovost ima ime in priimek
»Pomembno je, da kmetovalec zagotavlja kakovost s svojim imenom in priimkom. Novim strankam se zato predstavim v slogu: 'Dober dan, gospa, pred vami sejalec, kombajnist, mlinar in pek. Tega ne vidite vsak dan.' Sprva so presenečeni, nato smeh in priznanje za izvirnost. V sproščenem pogovoru vzpostavimo zaupanje, širimo dobro voljo in smeh, ki je pol zdravja, drugi del pa je nakup na naši stojnici. Ne nazadnje je lokalno ekološko kmetovanje pomembno tudi pri reševanju okoljskih problemov in varovanju vodovarstvenih območij. Tudi tako pomembno prispeva k zdravju ljudi. Našteti razlogi so gotovo dovolj trden razlog, da namesto po uvoženi posegamo po domači ekološki hrani.«
Avstrijci znajo, zakaj mi ne?
Ekološko hrano s svojih kmetij zelo cenijo v sosednji Avstriji, prednost ji dajejo tudi na lokalnih tržnicah in nemalokrat na trgovskih policah. »Avstrija nam je v marsičem lahko za zgled. V Avstriji je poklic kmetovalca dosti bolj cenjen kot pri nas, zavedanje prednosti doma pridelane hrane je na dosti višji ravni. S tem so začeli precej pred nami, zato imajo zdaj precej večji delež ekoloških kmetij. To je rezultat načrtnega dela in sodelovanja med državo ter kmetovalci, ki so se povezali v združenja. Poleg tega Avstrija in tudi sosednja Češka namenjata tudi do desetkrat več sredstev za promocijo ekološke hrane. Kmetje se tam povezujejo v močna združenja, ki uspešno povezujejo pridelovalce in trgovske verige.«
Prioriteta: zdravi državljani.
Kaj pa pri nas? Težava na težavo. »Sredstva za promocijo slovenske ekološke hrane in ekoloških kmetij so pri nas preskromna, birokracija je preobsežna in taka je tudi nezainteresiranost državnih institucij. Če vemo, da je ekološka lokalna hrana najboljša za naše telo in ključna za močan, stabilen imunski sistem, zakaj se promociji zdrave prehrane ne pridružijo ministrstva za zdravstvo, za delo, in za šolstvo? Če bi imeli za prioriteto zdrave, za delo sposobne državljane in mladino bistrih misli, brez bolezni moderne dobe, bi se morala! Zelo velik problem je dostop do znanja o ekološkem kmetovanju. Praktično ni svetovalcev zanj, so le kombinirani, kar je daleč premalo. Zdaj so uvedli še predavanja po Zoomu, ki nam odvzamejo možnost druženja in izmenjavo izkušenj. Velika težava je, da za ekološke izdelke praktično ni organiziranega odkupa. Zato se izgubijo med drugimi izdelki, tako pa izgubijo tudi vrednost in identiteto. Do kupca ne pridejo na pravi način.«
Tuje sestavine, izdelek pa slovenski?!
A težav ekološkega kmeta je še več. »Velik problem je enačenje izrazov domače, izbrana kakovost z ekološkim statusom. Ekološka hrana ima najstrožje kontrolirano pridelavo, zato je njena kakovost daleč nad vsemi nazivi. Zelo sporna in skrajno zavajajoča je tudi zakonodaja, ki trgovcem omogoča nakup vhodnih surovin praktično kjerkoli, ena faza predelave pa jim dodeli status slovenskega izdelka! Na to sem opozoril že pred desetletjem, pa še vedno velja. Težava je tudi brezbrižna primerjava cene industrijske in 'predrage' ekološke hrane. Umen pogled celotne slike od krožnika preko lekarne do zdravnika daje jasen odgovor, da se zdravje začne pri prehrani in je zato v končni fazi zdrava hrana veliko cenejša.«
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
