Množica duhovnih iskalcev se zgrinja v Indijo misleč, da bodo imeli srečo in našli svojega duhovnega učitelja, guruja. Pa je dandanašnji v Indiji le malo pravih duhovnih učiteljev, veliko se jih je razteplo po svetu, saj je tam več denarja. Žal se tudi v duhovnem svetu bolj ali manj vse vrti okoli denarja, novodobna duhovnost je postala velik posel.
Tudi sama sem bila duhovna raziskovalka več kot četrt stoletja. Med svojim vsakoletnim polletnim bivanjem v Indiji (ne zaradi duhovnosti, ampak zato, ker mi pozimi prija njihovo podnebje) sem izkoristila možnost in obiskala več duhovnih centrov. Meditacije, pogovori z guruji, druženja, vse to mi je pomagalo, da sem spoznala, kdo pravzaprav v resnici sem. Iz lastnih izkušenj sem kmalu nato ugotovila, da gre pri slavnih »gurujih« bolj ali manj samo za služenje denarja in kult osebnosti. Ob tem spoznanju sem nehala obiskovati ašrame in duhovne centre. Sem in tja sicer pogrešam »svete« stvari, ampak to svetost si lahko ustvarim sama. V sebi. Če ti stvarstvo nameni še milost, da spoznaš pravega duhovnega mojstra v podobi skromne čistilke, je pa to že skorajda presežek.
Letos ne bom čistil pri vas
Če v Goi najameš stanovanje, ti mora lastnik zagotoviti enkrat tedensko čiščenje in menjavo posteljnine. To je seveda njegov strošek in sodi v najemnino. Letos me je lastnik obvestil, da stanovanja ne bo čistil, da pa mi je zagotovil čistilko, ki bo prišla enkrat na teden. Tudi plačati jo moram. To mi je dvignilo pritisk, saj vsako leto najde kakšno novo finto, da bi od mene izvlekel čim več denarja. Začela sem se jeziti, ko pa mi je povedal, da enkratno čiščenje stane 1,80 evra (v rupijah, seveda), sem popustila. Tako sem spoznala Umo Vaddodgi, »mojo« čistilko.
Tiha, skromna in hvaležna
Že po prvem obisku sem ugotovila, da je hitra, natančna (kar za večino tukajšnjih čistilk ne velja!), svojega dela se loti takoj, nič ji ni treba naročati, kaj naj naredi, vse vidi sama od sebe. Na začetku ni govorila veliko oziroma samo tisto, kar je bilo treba reči o njenem delu. Medtem ko se je urno vrtela po stanovanju, si je popevala. Vedno, ko je prišla, se mi je zdelo, da je s seboj prinesla tudi radost. Včasih sem ji ponudila kavo in z veseljem jo je sprejela, prav po otroško pa se je razveselila kakšne sladice, ki jih rada spečem. Ne zase, ampak za prijatelje in sosede. Godi mi, da me pohvalijo, če sem čisto iskrena.
Ker je v hišo hodila večkrat na teden, saj je čistila tudi pri lastnikih in mojem sosedu, sva se videvali večkrat. In se začeli pogovarjati. Povedala mi je, da ima dve hčerki, 14-letno Bhagvo in 11-letno Kavyo. Ko sem jo povprašala po možu, me je pogledala v oči in mehko rekla: »Sama sem s hčerkama, moža sem zapustila pred devetimi leti.« To pa je zbudilo moje veliko zanimanje, saj je v Indiji, zlasti na vasi in v manjših mestih, popolnoma nesprejemljivo, da ženska zapusti moža! Veliko žensk rajši naredi samomor zaradi težkih družinskih razmer, v katerih živijo, kot da bi zmogle pogum in skupaj z otroki zapustile moža. Indijska družba je neusmiljena do žensk, ki so same, še zlasti če imajo otroke. Zanje so tako rekoč izmeček družbe.
Poroka
Uma je bila rojena v vasi Basarkord v indijski državi Karnataka, ki meji na Goo. Že v njeni rani mladosti so se starši preselili v bogatejšo Goo, da bi prišli do boljšega kruha. Uma ne ve natanko, koliko je stara, saj je bila rojena doma in nihče ni oblastem prijavil njenega rojstva. »Pravzaprav vem, da imam 32 let, moj dve leti mlajši brat je bil že rojen v porodnišnici in ima rojstni list, zato vem letnico, ne pa dneva. Tega se nihče v družini ne spomni.« Tako nikoli ne praznuje rojstnega dneva.
Ko je bila stara še nepolnih 15 let, so se njeni starši odločili, da je godna za poroko. V rodni vasi so ji poiskali »primernega« moškega, prišel je v Goo, Umo so lepo oblekli, šli do najbližjega templja (družina je hindujske veroizpovedi) in jo poročili z moškim, ki ga dotlej še ni videla! Kako se je počutila, jo vprašam: »Nisem se želela poročiti, hotela sem nadaljevati s šolanjem, ampak kaj bi lahko storila? Mislila sem pač, da tako mora biti!« Mož je bil približno deset let starejši od nje, o tem, kako stojijo stvari med moškim in žensko, pa Uma ni imela najmanjšega pojma! Le predstavljate si lahko, kako je bilo deklici Umi.
Življenje s pijancem
Prvo leto zakona je bilo še kar znosno. Potem pa se je začelo. Izkazalo se je, da je Umin mož alkoholik. Včasih je družino kar zapustil za kakšno leto, ni pošiljal nobenega denarja in Uma je bila prisiljena začeti čistiti, da je preživela otroka in sebe. Ko je bila najmlajša stara dve leti, so bile razmere neznosne, alkohol, agresija, zato se je odločila, da moža zapusti. »Bilo me je na smrt strah, kako bom preživela, ampak v sebi sem našla moč, da to storim. Moč, ki mi jo je dal Jezus!« prepričano reče. Jezus, se začudim, saj si vendar hindujske veroizpovedi!
Hiša molitve
Mlada ženska se ob moji pripombi samo nasmeji, rekoč, da pravzaprav ne pripada nobeni veroizpovedi, saj obstaja samo en bog – Jezus. In nadaljuje s pripovedjo o tem, kako je prišla v stik s svojim bogom. »Mojo hčerko je močno ugriznil potepuški pes, bala sem se, da se rana ne bo zacelila. Bila sem precej obupana. Ena od mojih strank, pri kateri sem čistila, me je povabila, naj se ji pridružim v hiši molitve, kjer naj bi skupaj molili, da bi se hčerki rana lepo zacelila,« pripoveduje.
»Odločila sem se, da grem z njo. Ne znam opisati občutkov, ki so me prevevali, ko sem sedela tam in poslušala njihove molitve. Kar naenkrat sta me zaobjela mir in globok občutek, da bo še vse dobro.« In res je bilo, hčeri se je rana lepo zacelila, brez komplikacij.
Hiša molitve je prostor, kjer se zbirajo katoličani in molijo. Uma pripoveduje, da ji je ta obisk popolnoma spremenil življenje. Redno je začela zahajati v molitveno hišo, v Jezusa pa se je naravnost zaljubila.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
