Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema (ZNUZSZS) je v zdravstveno zakonodajo prinesel rešitve, ki naj bi bolnikom omogočile lažji dostop do zdravnika na vseh ravneh, tudi primarni. Kako učinkovite so te rešitve lahko v praksi, smo povprašali prim. asist. dr. Aleksandra Stepanovića, dr. med., direktorja Zdravstvenega doma Škofja Loka in predsednika Združenja zdravnikov družinske medicine.

Zakon je gotovo poskus reševanja situacije, kakršno imamo, pravi. Zdravniška združenja že dolga leta opozarjajo ministre in poslance, kam to pelje, a posluha politike je bilo bore malo. »Osebno sem bil dvakrat v parlamentu na odboru za zdravstvo, a do rešitev nikoli ni prišlo,« pravi. »Zdaj imamo boljši zakon, kratkoročno se kaj dosti več ne da narediti. A kaj ko zdravnikov ni. Trenutno lahko le tiste, ki že delajo, poskusimo finančno stimulirati, da delajo še več.«

Ne več zdravnikov, ampak zdravniki, ki delajo več. Z novim zakonom imajo zdravstvene ustanove možnost, da nagradijo zdravnike za dodatno delo. Vlada računa, da bo finančna stimulacija splošne zdravnike prepričala, da sprejmejo še dodatne bolnike. Tako naj bi delovale tudi ambulante za neopredeljene. V njih ne bodo delali zdravniki, zaposleni prav v ta namen, ampak tisti, ki so za dodatno plačilo poleg svojega rednega dela pripravljeni opravljati še dodatno. »To je rešitev v sili, ki je boljša kot nič,« pravi dr. Stepanović. »Ni idealna, ker stremimo k temu, da ima vsak svojega stalnega zdravnika, ki ga spremlja in pozna, a nekako je treba poskrbeti za ljudi, ki osebnega zdravnika nimajo. V teh ambulantah bi za dodatno plačilo zdravniki delali nadure. V večjih zdravstvenih domovih se bo verjetno našel kakšen. A večina zdravnikov je izčrpana že po rednem delu. V družinski medicini ni tega, da bi najprej delal v javni ambulanti, popoldne pa še v zasebni. Ne da bi imeli prevelike plače, preprosto ne bi zmogli.«

Dodatna ura ali dve za bolnike. Praviloma se zdravnikov delovnik že tako podaljša za do dve uri preko delovnega časa. Ko ambulanta zapre svoja vrata, je namreč treba opraviti še administrativni del. Poklicati bolnike po telefonu, predpisati zdravila, napisati napotnice itd. Zato družinski zdravniki pozdravljajo možnost, da nekatera dela prenesejo na diplomirane medicinske sestre. Točnih izračunov sicer ni, dr. Stepanović pa meni, da bi to zdravniku prineslo kakšno uro, dve več na dan. Če vzamemo, da povprečna obravnava traja med pet in sedem minut, bi to pomenilo dodatnih devet do 17 bolnikov na zdravnika. Pri okoli 6830 družinskih zdravnikih, ki jih imamo v Sloveniji, torej okoli 115.000. Takšno računanje je sicer čisto za občutek, koliko več ur bi zdravniki lahko namenili strokovnemu delu namesto birokraciji. V praksi seveda ne bo tako preprosto, že zato ne, ker družinskih zdravnikov ne primanjkuje povsod enako. Dodatno plačilo za nadure ne bo čarobna rešitev tudi zato, ker med mlajšo generacijo zdravnikov ni veliko interesa za delo skoraj do večera. Prav zato dodatne koncesije v družinski medicine ne bi veliko rešile. »Razlika pri koncesionarju je ta, da če več dela, več zasluži. Zdravnik v javnem zavodu ima določeno plačo. Do zdaj tistih, ki so bili pripravljeni delati več, nisi mogel pošteno nagraditi. Novi zakon to omogoča, videli pa bomo, koliko bo sploh zanimanja za to. Pri mlajših kolegih pogosto opažam, da ne želijo sprejeti več bolnikov, kot jih določa glavarinski količnik, kar je 1895. Vidijo, kako je to videti pri nas, ki imamo glavarine velike, in ne želijo imeti takšne 'kakovosti življenja',« pravi dr. Stepanović.

Več v reviji Jana, št. 48, 29.11.2022