Kaj je najprej treba vedeti o oskrbi z električno energijo, da bi lahko razumeli težave, ki se pojavljajo v zadnjem času v Evropi?
Oskrbo z električno energijo lahko primerjamo z zrakom. Tako kot mora biti zrak na razpolago tisti trenutek, ko ga potrebujemo, ali kvečjemu z zamudo nekaj sekund in v količini, ki jo potrebujemo, povsem enako velja za električno energijo. Če je porabniki potrebujejo malo, je morajo tudi elektrarne proizvesti manj. Ko je začnejo porabljati več, je morajo proizvesti več. Nič namreč ne pomaga, če je električna energija na razpolago takrat, ko je ne potrebujemo, in je zmanjka takrat, ko jo. To bi bilo enako, kot če bi bili pod vodo in bi vam dovajali kisik po cevi. Nekaj časa toliko, da ga sploh ne bi mogli »predihati« in bi ga spuščali v vodo, nekaj časa pa sploh ne. Dovolj veliko povprečje dobavljenega kisika ne bi preprečilo tega, da bi bilo na dnu še eno truplo.
Kaj vpliva na tako rast cen elektrike?
Visoke cene električne energije niso nič nenavadnega. Nekateri smo to napovedovali vsaj desetletje in sedaj je pač prišlo do prelomne točke. V EU imamo prosti trg z električno energijo. Elektrika je blago, naloga elektro podjetij pa je čim večji dobiček, vendar ob zagotavljanju zanesljive oskrbe z elektriko. Veljajo posebna pravila, kako se določa cena na borzi, lahko pa se med prodajalci in proizvajalci sklepajo bilateralne pogodbe. Nekateri menijo, da trg z električno energijo ne deluje. Jaz sicer nisem specialist, a po mojem mnenju deluje točno tako, kot naj bi. Če blaga ni, gredo cene v nebo.
Torej je na evropskem trgu elektrike premalo?
EU s sistemom pravil na trgu električne energije že 30 let zatira poceni proizvajalce električne energije in favorizira t. i. obnovljive vire (OVE). Za premogovne elektrarne so si omislili ogljične kupone samo zato, da se jih naredi nekonkurenčne. Nemčija je zapirala in še bo jedrske elektrarne, ki bi lahko še obratovale, vse, kar so gradili, so nezanesljivi obnovljivi viri energije in plinske elektrarne. S slednjimi se je EU popolnoma strateško zgrešeno postavila v povsem podrejen položaj v odnosu z dobavitelji in v dani situaciji plačuje za plin desetkratnik prejšnje cene. Posledica tega je, da je na trgu elektrike premalo, zlasti kadar sonce ne sveti in veter ne piha. Sedaj se postavi retorično vprašanje, koliko ste pripravljeni dati za zrak, če vam ga zmanjkuje? Ekscesen primer se je zgodil pred leti v Južni Avstraliji, ko je v enem dnevu cena elektrike z »običajnih« 50 $/MWh zrasla za kratek čas na 14.000 $/MWh.
Kaj pa v Sloveniji? Smo samooskrbni z elektriko?
V trenutni situaciji imamo primanjkljaj električne energije na letni ravni v zadnjih letih med 15 in 20 odstotki. Vendar smo hkrati odvisni od uvoza med približno 70 in 86 odstotkov časa, ko torej sami ne moremo napajati porabnikov v Sloveniji. Na podlagi tega lahko sklepamo, da z električno energijo nismo samooskrbni. Glede na načrte politike pa bo to morda še slabše, če se ne lotimo izgradnje zanesljivih virov. V poštev za ta namen pravzaprav pridejo samo vodne in jedrske elektrarne. Vprašanje je, kako bo s plinom oziroma s plinskimi elektrarnami v prihodnje. Sončne in vetrne elektrarne so nezanesljivi viri, v navezi z novimi tehnologijami t. i. pametnih omrežij sicer lahko pripomorejo k reševanju situacije, za zdaj pa ne morejo nadomestiti klasičnih elektrarn. Možne tehnične rešitve »popolnega razogljičenja« s pomočjo akumulatorjev ali proizvodnjo vodika so za zdaj vsaj za red velikosti predrage in s stališča porabe nekaterih surovin neizvedljive.
Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022
