Gobarska navdušenka sem že od otroških let. Z očetom sva prelazila vse gozdove okoli domače zasavske vasi, predal mi je skrivnosti vseh njegovih skritih kotičkov, da sem jih lahko pozneje raziskovala sama. A ko sem se preselila v prestolnico, sem bila v domačih gozdovih čedalje redkeje, ko sem prišla v gmajno, je bil čas najbujnejše rasti že mimo. V okolju, kamor sem se priselila, nikakor ne najdem svojega kotička, domačini pa svoja najdišča ljubosumno čuvajo. »Jurčki so povezani z bukvijo ali smreko, zato ni iz trte izvit rek, da ima vsak gobar svoje mesto, ki ga ne izda. Kadar jurčka naključno najdete, si zapomnite ta kraj. Zaradi sožitja s točno določenim drevesom bo naslednjič spet zrastel v bližini. Dokler drevo raste, bodo tam gobe,« nam je zaupal poznavalec gob in predsednik mariborskega gobarskega društva Lisička Slavko Šerod.
Vse se je ujelo. Ljudje prihajajo iz gozdov s polnimi košarami. S krasnimi primerki se hvalijo tudi taki, ki niso nikoli gobarili. Ni pa enako jurčke dobiti od nekoga ali jih kupiti, pravi užitek jih je najti. Pa čeprav samo enega. Ko ga zagledaš, te prežame prav posebna sreča. Nekateri se z njimi celo pogovarjajo in se jim zahvalijo, ker so jih pričakali, sem slišala. Letos, tako Šerod, se je ujelo ogromno dejavnikov. »Primerna vlaga, temperatura in tudi drugi pogoji, vseh niti ne poznamo, so se združili.« Zato smo priča takšni ekspanziji. »Pa tudi sicer je za jesenski čas značilna večja raznolikost gob kot v preostalih letnih časih. Ker pa je prišlo do množične rasti jurčkov, ki jih pozna večina gobarjev, množice derejo v gozdove.« Videti je, kot bi nekdo posul nekaj po gozdnih tleh, da bi spodbudil njihovo rast. Zato Šeroda pobaramo, ali je kaj na tem, da, hm, recimo sevanje vpliva na rast gob. »Ko je bila nesreča v Černobilu, je Mikološka zveza Slovenije naročila meritve radioaktivnega celzija, ki je zaradi razpolovne dobe tridesetih let najbolj problematičen, v določenih vrstah gob. Kostanjasti goban in pšenična koprenka ali ciganček sta vsebovala nadpovprečno raven tega elementa, ne bi pa rekel, da je bila rast gob izjemna. Zato bi to dvoje težko povezal. So pa na Japonskem preverjali, kako na rast gob vpliva visoka napetost. Pri tistih hlodih, v katere so streljali z visoko napetostjo, se je pridelek podvojil. Zato verjamem, da strele, ki udarjajo v gozdna tla, spodbudijo rast gob.«
Poleti počivajo. Medtem ko so v drugi polovici septembra o izjemni beri jurčkov poročali predvsem z Gorenjske, nosili so jih iz višje ležečih gozdov, so jih te dni polni gozdovi po vsej Sloveniji. »Kot sva že rekla, gobe potrebujejo za rast ustrezno temperaturo in vlago, in ker so bile septembra v višjih legah temperature nižje kot v nižinah, so tam najprej začeli rasti, zdaj so se temperature znižale tudi v nižinah. Tam, kjer so razmere optimalne, gobe poženejo. Val traja teden ali dva, in če se ugodni pogoji nadaljujejo, se ta val ponovi. Ko so druge razmere, poženejo druge vrste gob. Prva goba v letu je februarja in marca marčna polževka ali marčnica. Konec marca, ko se že začne pomlad, pa potem do pozne pomladi rastejo užitni smrčki ali mavrahi. Junija, ko se že spogledujemo s poletjem, najdemo prve gobane, lisičke, golobice, če govorimo o nekaterih bolj znanih vrstah gob. V času dopusta, ko gremo zaradi visoke vročine na morje, tudi gobe počivajo, dokler spet ne nastopijo primerni pogoji za razvoj. Proti zimi se trend rasti upočasni, najdete le še redke gobe na drevesih. Cikli se ponavljajo. Če gledamo letošnji cikel od začetka leta do zdaj, lahko rečemo, da je letina povprečna, malo boljša od lanske in predlanske. Cikli tako množične rasti se pojavljajo na pet do sedem let, vsakih dvanajst do petnajst let pa je sezona izjemna.«
Več v reviji Jana, 11.10.2022
