»Mami je slabo, težko govori in diha, potrebujemo pomoč,« zaslišimo prestrašen glas hčerke, ki je poklicala na številko 112. Tilen Cestnik, vodja centra, prijazno posluša izpoved, vzame podatke – ime, telefonsko številko in naslov, čeprav se mu na enem od računalniških zaslonov že prikaže lokacija kličoče na podlagi odčitanih koordinat GPS, ter pokliče Dispečersko službo zdravstva, ki se v trenutku oglasi. Povezani so, zato imajo na drugi strani vse podatke že na svojih zaslonih, da lahko v kar najkrajšem možnem času naprej organizirajo akcijo.

Pet minut zatišja. Ko sva jih s fotografom obiskala, malo več kot dve uri pred koncem izmene, sta delala dva Zasavca  – vodja centra Tilen Cestnik in njegov kolega Luka Piškur, oba sta na tem delovnem mestu že okoli dvajset let. Od jutra sta prejela že več kot 300 klicev, na en tak povprečen dan pa jih sprejmejo okoli 500. »No, so pa tudi ekstremi – po enem od neurij lani smo recimo dobili kar 1700 klicev v treh urah!«

Po prvem klicu, ki smo mu bili priča, je bilo pet minut zatišja, kar je zelo redko. Bilo je ravno dovolj, da smo lahko napravili nekaj fotografij, potem pa sta morala fanta na delo. »Evropska številka za klic v sili je leta 1997 združila kar tri številke, in sicer center za obveščanje, ki je bil na številki 985, gasilce na številki 93 in reševalce oziroma nujno medicinsko pomoč na 94. Čeprav ima policija svojo številko 113, vas lahko v nujnih primerih tudi mi usmerimo k njim,« nam je med klici uspel razložiti Tilen. Številko za klic v sili pokličemo, kadar potrebujemo nujno medicinsko pomoč, pomoč gasilcev, gorskih ali jamarskih reševalcev, potapljačev, kinologov … »Oglasi se operater enega od trinajstih regijskih centrov – ljubljanski pokriva kar 32 občin – se predstavi in počaka, da klicatelj pove, kaj se je zgodilo. Če je človek na drugi strani zmeden, začnemo postavljati vprašanja, da hitreje pridemo do potrebnih informacij. Včasih se zgodi, da moramo kakšen pogovor tudi bolj naglas rešiti. Nekateri so namreč v taki paniki, da kričijo v telefon in ne znajo povedati bistva, takrat moramo malo povzdigniti glas, da se človek na drugi strani umiri in začne sodelovati. Najpomembnejši sta informaciji o tem, kaj in kje se je zgodilo, za identiteto klicatelja nam zadošča telefonska številka, ki se vedno izpiše, potem pa povprašamo še po drugih stvareh – če je nesreča, kakšen je njen obseg, koliko ljudi je bilo poškodovanih, če je bilo udeleženo tovorno vozilo, ali je prevažalo nevarno snov … Takšni podatki so nujni za enote, ki so aktivirane, in njihovo varnost. Z dobro informacijo se lažje pripravijo na to, kar jih čaka na kraju, in lahko že predvidijo postopke posredovanja. Tudi to, ali bo treba evakuirati ljudi. Skratka, te podatke potrebujemo, da lahko organiziramo nadaljnjo akcijo. Držimo se načela, da ni izgovora, da nam nekdo nečesa ni povedal, ampak da ga mi nismo vprašali.«

Požar. Včasih za en dogodek dobijo ogromno klicev. »Ko se je zgodila tista nesreča z balonom leta 2012, v kateri je bilo udeleženih 32 ljudi, smo recimo dobili več klicev z različnimi informacijami. Nekdo je celo rekel, da sta padla dva balona, potem smo pa sestavljali zgodbo iz teh drobcev informacij in aktivirali vse pomembne službe za reševanje.« In kakor nalašč je med našim obiskom nekdo poklical, da na Cesti dveh cesarjev gori. Potem ko sta Tilen in Luka aktivirala gasilce, da so se odpeljali na prizorišče, se je po prvem klicu usulo vsaj še dvajset klicev v zvezi s tem. »Je bila pa zanimiva situacija pred leti, morda se še spomnite množičnega trka več kot tridesetih vozil v Višnji Gori v hudi megli. Takrat smo prejeli samo dva klica – dveh, ki sta bila v avtu ukleščena. Tisti zadaj so videli, da vse stoji, se ustavili, niso pa vedeli, da se na sredini nekaj hudega dogaja, zato niso klicali.«

Več v reviji Jana št. 39, 27.9.2022