Ta teden sem dvakrat jokala – zaradi Sarajeva. Najprej med ogledom Zupaničevega dokumentarnega filma Sarajevo safari, nato ob prispevku Jelene Aščić v Tedniku prav o tem filmu, ki je med drugim sprožil spomin na žrtve ostrostrelcev, med njimi 160 sarajevskih otrok.
Še okoli nobenega Zupaničevega filma se ni toliko prašilo. In to še preden so si ljudje film v celoti ogledali. Na tako burne in intenzivne odzive (tudi grožnje s tožbami) Zupanič ni bil pripravljen. »Dvignil se je del srbskih medijev in del srbske politike, predvsem iz Republike Srbske. V samem filmu ni podlage za to, kar izpostavljajo in mi očitajo. Posplošujejo sporočilo filma. Dejstvo pa je, da se v filmu ukvarjamo s pojavom, ki se tiče zelo ozkega, ilegalnega kroga ljudi.«
Človeški safari. Zakaj je želel ta film posneti? Njegov producent Franci Zajc, s katerim sodeluje od leta 1993 (od filma Oči Bosne), je v sebi nosil veliko zgodb z daljših bivanj v Bosni (snemanj s snemalcem Božom Zadravcem). O krvavih turistih, lovcih na človeške trofeje, mu dolga leta sploh ni govoril. »Človek na to ob desetinah in desetinah izrednih situacij, vtisov, izkušenj v tistem vojnem obdobju preprosto pozabi. Kasneje je to zgodbo nekako priklical v spomin, bil je že upokojen, in očitno ga je zaradi svoje skrajnosti tudi obsedala. Zato je začel o tem povpraševati med svojimi številnimi bosanskimi znanci in kontakti. Razen splošnih govoric ni izvedel nič konkretnega. Filma pa brez konkretnih pričevalcev ne moreš posneti.«
O tem je vprašal tudi Slovenca, za katerega je vedel, da je bil med vojno pogosto v Bosni. Ta mu je povedal, da človeški safari pozna in da je bil pri njem neposredno navzoč. To je glavni pričevalec v filmu. Res je zakrit, vendar njegov glas ni spremenjen ali popačen. Je tudi pričevalca ta zgodba »tiščala«, jo je želel povedati? »Zagotovo. To tudi izpove v filmu. Prej za izpoved ni imel priložnosti niti je ni iskal.« Drugi pričevalec, ki je njegovo zgodbo potrdil, je nekdanji bosanski obveščevalec s činom brigadirja Edin Subašić. Do njega je Zajc prišel z vztrajnim poizvedovanjem.
Prizori pretresejo do kosti. Miran Zupanič, Franci Zajc in Božo Zadravec so prvič v Bosno skupaj potovali 1993, ko v oblegano Sarajevo ni bilo mogoče vstopiti, drugič sta Božo in Franci decembra istega leta z Unproforjevim letalom letela naravnost v Sarajevo. Tam sta obtičala za en mesec, in to, kar sta posnela takrat, je pomemben del dokumentarca Sarajevo safari. Posnetki so zelo zanimivi, vsekakor drugačni – takšni, ki jih iz poročanj o vojni v Bosni nismo videli. »V informativnih oddajah je bilo vse osredotočeno le na akcijo, ljudje tekajo, granate padajo, kri, panika, Unproforjeva vozila ... Tako se je kreirala medijska podoba vojne, ki ni odražala celotne resnice. Tudi sarajevska publika je bila nad posnetki v filmu zelo presenečena, saj so vajeni vrtenja vedno istih prizorov. Zdaj pa so lahko videli nove detajle o tem, kako civilisti, ljudje, med vojno živijo v mestu; kakšna beda je.« In stari golfi, s katerimi po ulicah pobirajo ranjene (kot vreče smeti), ki so jih pokosili ostrostrelski naboji. Strašno. Pa otroci v šolskih klopeh v bundah in rokavicah. Vse to »življenje« pretrese do kosti.
Več v reviji Jani, št. 39, 27. 9. 2022
