V Ribiški družini Koper opozarjajo, da odtegnitev dogovorjenega »vračanja« vode reki Rižani, to je najmanj 110 litrov vode na sekundo, vodi v ekocid – namerno uničenje reke Rižane in njene doline. Ravnanje vodstva javnega podjetja in istrskih občin v hudi suši kaže na pripravljenost, da opustijo varstveni režim Natura 2000, ki je družbena zaveza, kako bomo varovali naravo v Evropi.
Mi vodo še lahko kupimo, ribe ne. »Čakam dež,« je na dan, ko je v Istri vršalo zaradi pomanjkanja pitne vode, na Krasu pa je divjal požar, po telefonu zazvenel mirni glas Iztoka Geistra, pesnika, pisatelja, esejista, pravnika in ornitologa, katerega dela so prežeta z zagovarjanjem narave. Kaj meni o preklicu zagotavljanja biološkega minimuma Rižani? »Biološki minimum je dogovor, ki ga ljudje po tem, ko se počutimo ogrožene, opustimo. Avtohtoni rečni živelj zaradi presahnitve reke sicer ne propade. Preživi pogreznjen v vedno vlažen pesek, propadejo pa predvsem reki vsiljeni organizmi, s čimer se pečajo ribiči, tako takrat, ko ribe vlagajo, kot takrat, ko so jih prisiljeni reševati.«
Toda Rižana ne bo presahnila po naravni poti, kot presahne, na primer, reka Dragonja. Struga Rižane se suši in letos morda presahne, ker vso njeno vodo ljudje uporabimo zase. »Ribe nimajo alternative. Živalim v vodi ne moremo odvzeti njihovega prostora. Ljudje lahko vodo kupimo, ribe nimajo alternative,« je bil jasen Geister. Naš človek tega zavedanja nima. Zakaj? »Ker je naša naravoslovna kultura tako zelo nizka.«
Izmolzena, utrujena reka. Rižana je najkrajša slovenska reka. Njen tok meri vsega 14 kilometrov. Enako razdaljo zmoremo na sprehodu v dveh urah in pol. Antropologinja Nataša Rogelja Caf je reko spoznavala med koronakrizo v sklopu raziskovalnega projekta Doživljanje vodnih okolij in okoljskih sprememb: antropološka študija vode v Albaniji, Srbiji in Sloveniji. Ta je Rižano postavila v družbo 272 kilometrov dolge reke Vjose in Donave, ob kateri živi okrog 81 milijonov ljudi. Pet raziskovalk je ob toku Rižane hodilo poleti, ko je vodostaj najnižji. V vročini so jo doživljale kot utrujeno, nevidno, izmolzeno reko. »Obhajala nas je žalost,« je povedala antropologinja. Tok Rižane je proti izlivu razdeljen in stisnjen med nekdanje industrijsko območje, ceste, železnico in koprsko pristanišče. Kar je živost rečne tokave pod Dekani, se do morja porazgubi. A istrska reka postane velika, ko ji priključimo kraško območje, ki ji nosi vodo. Ta njen zaledni vodonosni preplet je velik kot dve tretjini ozemlja koprske občine in usmerjen v 960 kilometrov dolgo vodovodno omrežje. Iz sistema si vsak dan v letu prebivalec občin slovenske Istre – teh je približno 89.000, poleti skupaj s turisti pa več kot 130.000 – natoči v povprečju 111 litrov Rižanine vode.
Grozna nevšečnost in stiska. Prebivalci Istre so zdaj upravičeno jezni. V teh izjemnih razmerah se pripravljajo, da voda ne bo pritekla iz pipe, ko pa bo, jo bodo morali prekuhavati. Izmenjujejo si načine za zmanjševanje porabe in razpravljajo o nesmislu splakovanja stranišč s pitno vodo. Pozorni so na trajanje tuširanja, ki v novih razmerah skoraj vedno traja predolgo. Vodo zaprejo, kadar se milijo in šamponirajo. Na živce jim gre soseda, ki med klepetom umiva sadje in voda del časa teče v prazno. Na straniščih v lokalih pogrešajo sporočila: »Imamo zelo malo vode. Uporabljajte jo zelo preudarno.« Mati dveh otrok se je nervozno prestopala, ko je gledala žensko, ki je v javnem stranišču splakovala kopalke pod polnim curkom vode.
Julija so ljudje v istrskih občinah že izkusili, da je pomanjkanje pitne vode gromozanska nevšečnost, ki s seboj nosi tesnobo. Ob številnih spremembah vsakodnevnih navad jih obremenjujejo še opozorila, da se ob redukcijah vode, ko v omrežju te življenjske tekočine ne bo, lahko poškoduje napeljava. Mnogi so si zagotovili zalogo ustekleničene vode.
Podpis za spoštljiv in odgovoren odnos. »Socialna ekologija opozarja, da ekonomija in ekologija ne moreta sobivati. To razmerje moramo na novo premisliti,« je na vprašanje, kako živeti s podnebnimi spremembami, odgovorila Nataša Rogelja Caf. »Življenje z manj vode ali brez nje, morda brez ali z manj turizma, je premislek, v katerega moramo ugrizniti.« Sredi svojega prvega poletja, ko sem najela vodomat, balon z vodo, ki ponavadi stoji v kakem zdravstvenem domu ali knjižnici, še vedno ne morem razumeti, da trideset let nobena vlada v Istro ni napeljala dodatnega vodnega vira. Gre za dolgo obdobje, ko država ni ravnala skrbno in odgovorno.
Več v reviji Janašt. 34, 23. 8. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
