Maja Geiger, magistra farmacije, je bila dobri dve leti nazaj na bolniški. »Bila sem utrujena, potrebovala sem predah. Ko bi se ravno morala vrniti na delo, se je v službi začel kolektivni dopust. Tako sem doma ostala šest tednov. Bil je 6. januar 2020, ko sem se, čeprav me je bolelo vse telo, odpeljala v službo.« Takrat 45-letna Maja je tisti dan dojela, da telo sicer lahko prisili, da se vrne v stare tirnice, vendar jo bo prej ali slej izdalo. Takrat se je, prvič v življenju, postavila na prvo mesto. Vrnila se je domov in dovolila telesu, da se sesuje. »Dokončno sem se zlomila. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Zdravniki so postavili diagnozo – izgorelost. Pol leta sem potrebovala, da je moj um sprejel, da sem v domačem okolju varna in da mi ni treba početi ničesar, česar si ne želim. Odkar pomnim, me je ves čas poganjalo: Moram, moram, moram …« Majo je iz krempljev izgorelosti začela vleči hčerkina psička Bibi.Bibi pa ji ni pomagala samo pri okrevanju, pokazala ji je tudi, kako priti v stik s svojimi najglobljimi čustvi in občutki. »Bibi je bila zaradi hude okvare ledvic po postavljeni diagnozi na žalost z nami le pol leta. Ko sem izvedela, da ji ni pomoči, je iz mene izbruhnila neznanska žalost. Bibi je bila tista, ki mi je pomagala odpreti srce, ki sem ga zamrznila, ko je v tragični nesreči umrl moj tedanji partner.« Maja si je po 15 letih končno dovolila žalovati. Danes je njeno življenje drugačno. Redna služba je samo še spomin. Aprila letos se je poslovila od sodelavcev. Ura zdaj ni več njen gospodar.
Kaj se je zgodilo pred 15 leti?
Bil je torek, 30. januar 2007, ko se je moj partner Damjan z 20-mesečno hčerko Aljo peljal iz Radovljice proti Medvodam. Alja je ravno prebolela pljučnico, zato sva prosila moje starše, da bi jo pripeljala k njim v varstvo. Tisto jutro sva se s sodelavko odpravljali službeno na Jesenice. Spominjam se, kako sem ji med vožnjo ponosna pripovedovala, da sva si z Damjanom končno uredila življenje, da imava hčerkico in svoje stanovanje. Skratka vse, kar sem si vedno želela. Tik preden sva zapeljali z avtoceste, mi je zazvonil telefon. Klical me je oče. Rekel mi je, da naj zapeljem na odstavni pas, ker mi mora nekaj povedati: »Maja, zgodila se je nesreča. Damjan je mrtev, Aljo so odpeljali v klinični center. Ne vem, kako je z njo.« Kaj se je zgodilo, sem ga vprašala. »Nihče ne ve. Menda je Damjan iz neznanega razloga zapeljal na levi vozni pas v trenutku, ko mu je nasproti pripeljal tovornjak.«
Ne morem si predstavljati, kako vam je bilo, ko ste izvedeli novico.
Najprej je bil šok, potem sem se odklopila, odrezala od vseh občutkov. Prosila sem kolegico, naj me odpelje domov. Med potjo sem poklicala v službo, jim povedala, kaj se je zgodilo, odpovedala vse sestanke in poklicala taščo. Doma sem vzela zobno ščetko in pižamo. Ko sva se peljali skozi Radovljico, sem pred občino opazila Damjanovega zelo dobrega prijatelja. Kolegico sem prosila, naj ustavi avto. Prijatelju sem povedala, kaj se je zgodilo, in ga prosila, naj obvesti še druge. Bila sem kot robot. Vedela sem samo to, da moram čim prej k svoji mali deklici. Damjanu ne morem več pomagati, če pa hočem pomagati njej, moram biti v redu. In sem bila.
Menda je imela Alja srečo v nesreči, saj je bil na avtobusu, ki je peljal iz Ljubljane v Škofjo Loko, reševalec.
Martin, reševalec na motorju, se je vračal iz nočne službe, ko je skozi okno opazil, da se je zgodila nesreča. Voznika avtobusa je prosil, naj ustavi avtobus, in odhitel do Damjanovega avtomobila. Ko je pogledal v avto, je takoj videl, da Damjanu ne more pomagati, nato je na zadnjem sedežu opazil Aljo, ki ni dihala.
Več v reviji Janašt. 29, 19. 7. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
