»Pridelava hrane na strehah ima več prednosti: znižuje toplotno obsevanje teh površin, kar znižuje porabo električne energije za klimatizacijo. Ena stopinja nižja temperatura okolja zmanjša porabo elektrike za klimatizacijo za pet odstotkov! Poveča se zadrževanje vode na strehah ob deževju, s čimer razbremenimo odtočni sistem mesta. Poveča se biodiverziteta v mestih. Zmanjša se ogljični odtis pridelane zelenjave, ki je ob nakupu popolnoma sveža, lahko je tudi ekološko pridelana,« našteva Tomaž Čufer, direktor podjetja Humko, d.o.o., Bled.
Strehe so neizkoriščene! V Sloveniji imamo v mestih ogromno ravnih streh, a so popolnoma neizkoriščene. Zakaj je tako? »Nimajo vse ravne strehe primerne statike in dostopov. Predvsem pa taka pridelava pri nas ni načrtovana ali oglaševana. Za to bi bile potrebne organizirane skupnosti pridelovalcev, mi pa še navadnih delavcev v vrtnarstvu ali kmetijstvu ne moremo dobiti. Na takih strehah je treba urediti instalacije, varovalne ograje, dvigala za logistiko zemlje, gnojil, pridelkov. Kupci morajo razumeti sistem urbanega kmetijstva in za takšne pridelke plačati več. V primeru večjega pomanjkanja hrane bi bilo to sicer lažje, vendar bi za to potrebovali najmanj tri leta do začetne pridelave in deset let do vpeljanega poslovanja novih farm. Takšno pridelavo bi morali torej najprej uvrstiti v nacionalni program in proračun, omogočiti medijsko pokritost, sofinanciranje zaposlenih, vpletenost prostovoljcev, svetovanje strokovnjakov, podporo trgovin ... Tako bi dobili primer dobre prakse, ki bi potem pritegnila druge projekte.«
Je komu mar? Res je tudi, da je ozelenjevanje streh drago, prav tako vzdrževanje, za vplive na okolje pa nikomur ni mar. »Vsi investitorji iščejo najcenejšo izvedbo in najvišjo ceno za prodajo kvadratnega metra. Skoraj vsi projekti zelenih streh se krčijo na minimalno cenovno izvedbo. Zelenih parkovnih površin imamo sicer dovolj, a služijo bolj ali manj za sprehajanje hišnih ljubljenčkov, ljudje pa sedijo za zasloni. V Ljubljani je bil projektiran izredno lep strešni park na strehi športnega parka Stožice, a žal še do danes ni uresničen. Za urbane strešne kmetije pri nas bi morali začeti s študijo izvedljivosti na 500 kvadratnih metrih, organizirati skupnosti pridelovalcev s pravilnikom, odgovornostjo, podporo sponzorjev ali države oziroma občine, posameznikov.«
Če bi želeli slediti trendom in dobrim praksam iz tujine, bi morali že pri načrtovanju novih stavb poskrbeti za primernost streh za urbano kmetovanje. »Za pridelavo hrane so načeloma primerne samo ravne strehe. Te morajo biti nosilne za dodatnih 350 do 500 kg/m2, s trdo, večslojno kritino z dodatno hidroizolacijo, zaščitnim filcem, drenažnimi ploščami in posebnim substratom z eruptivnim materialom in več komposta ali s sistemskimi koriti za hidroponsko pridelavo.«
Prej sončna elektrarna kot kmetija. Kje bi torej lahko uredili urbane strešne kmetije? »Načeloma so take kmetije vedno v mestih, saj je na podeželju dovolj kmetijskih površin. Na misel mi vedno pride BTC v Ljubljani, Lidlovo skladišče v Arji vasi, poslovne zgradbe v Žejah pri Komendi in druge ravne strehe raznih supermarketov, ki pa žal nimajo take nosilnosti. Tu se pojavlja konkurenca fotovoltaike, ki bo tudi zelo zaželena za večjo samooskrbo in bo verjetno prevladala nad urbanim kmetijstvom. Urbane kmetije so v Ameriki najbolj zaživele v strnjenih naseljih, kjer so skupnosti degradiranih skupin ljudi. Zagon teh skupnosti je bil dokaj strm, zdaj pa se govori o masovnih bankrotih strešnih farm, ker podporniki umikajo sponzorstva, saj ni bilo pričakovanih visokih donosov. V praksi bo največji problem z delovno silo, saj z zemljo pri nas noče nihče delati. Študentje biotehničnih šol in fakultet poniknejo neznano kam, pa tudi tako visoko izobraženi ne bi bili pripravljeni delati v nizko plačani dejavnosti.«
Na vrhu bloka ljubiteljsko. A marsikje po Sloveniji prav meščani, ki živijo v večstanovanjskih stavbah, največ povprašujejo po najemu vrtičkov na obrobju mesta. Ponekod so ti oddani za nekaj let vnaprej. Bi urbano pridelavo zelenjave lahko uredili na ravnih strehah blokov ali blokovskih terasah? »V mestnih blokih so strehe proporcionalno premajhne za otipljivo pridelavo. Na strehah so že razne instalacije, veter je močnejši, dostop otežen, logistika dostave materialov in prevzem pridelkov težavna. Seveda pa bi bilo to primerno za ljubiteljskega kmetovalca, ki bi pridelke lahko prodal sosedom. A potem naletimo na problem registracije dejavnosti, izdaje računov, obdavčitve, knjigovodstva ...«
Sprejeti zakonodajo! Bi bila rešitev hidroponika (gojenje v vodni raztopini)? »Na strehah je možno pridelovati tako v zemlji kot hidroponsko. Zemlja zahteva večjo nosilnost strehe, težjo logistiko in obdelavo. Hidroponika pa je lažja, hitrejša, preprostejša, bolj tehnološka in morda malo drugačnega okusa. Vendar to ni nujno, saj je večina našega trgovinskega paradižnika vzgojena na hidroponiki z mineralnimi gnojili. Problem je, ker je večina take pridelave aktualna v zgodnjespomladanskem času. Za to potrebujemo rastlinjake, ki pa so na strehah dokaj neugodni zaradi težjega sidranja, izpostavljenosti vetru, slabega videza. To bi moralo biti res dodelano, da ne bi bile urbane farme videti kot barakarsko naselje. Najlažje je to projektirati na novih zgradbah, kjer sta strešni rastlinjak in odprti vrt integrirana v zgradbo z vsemi logističnimi ter instalacijskimi rešitvami. To bi pravzaprav morali v Sloveniji takoj sprejeti z zakonodajo. Potem pa naj ta infrastruktura čaka na ugodne čase, če je že ne bomo takoj izkoriščali.«
Ustanoviti prvo skupnost! Kako bi lahko dobro prakso urbanih kmetij iz tujine vseeno čimprej prenesli na slovenske strehe? »Treba je ustanoviti prvo skupnost urbane kmetije. Dobiti ustrezno streho, investitorja in zastaviti študijo izvedljivosti. Ali že kar delujočo skupnost ali podjetje, ki bo delovalo na urbani kmetiji. Ko bo ena streha učinkovita, se taka dejavnost začne sama razmnoževati. Udeleženci prve farme bodo ustanavljali nove, pogumni jih bodo kopirali, in če bo dejavnost profitna, bo urbanih farm po Sloveniji vedno več.«
Ozaveščanje se začne v vrtcih. V Sloveniji bi bilo torej treba marsikaj spremeniti in urediti, da bi se bolj začeli odločati za to. »Začne se z vzgojo v vrtcih. Zanemarjamo dva ključna faktorja za uspešno življenje: zdravo življenje, kjer sta ključna zdrava hrana in gibanje, ter finance. O tem ne izobražujemo otrok in zato se ne bodo ukvarjali s pridelavo hrane ali nakupom domače zdrave hrane, ker je zanje samoumevno, da se vse kupi v trgovini. Ne bodo se odločali za pridelavo hrane, temveč za 'zagarantirane' poklice, predvsem družboslovne, kjer ni treba delati na mrazu, v dežju in še fizično,« sklene Tomaž Čufer.
Možnosti torej so, a do tega, da bi jih izkoristili, je pot še dolga. Razen če nas ne bo k temu prisilila nuja. Samo pomislite, kako krasno bi bilo, če bi trgovina prodajala pravkar nabrano zelenjavo s svoje strehe! Če bi tako možnost dovolj množično in tudi zakonsko podprli, bi nemara tudi kupec nekoč raje izbral slovensko zelenjavo.
OKVIR: Ko bomo res lačni, bo kmet kralj! Tomaž Čufer: »Samopreskrba pri nas bo z obstoječo politiko samo še manjša, saj pridelovalci v naših klimatskih razmerah niso konkurenčni, nimajo dovolj velike pridelave, standardov pridelkov. Primanjkuje pa tudi novih tehnologij, delavcev, strokovnjakov. Nimamo poštenih odnosov v trženjski verigi. Problem so javna naročila, kjer prevladujejo veliki trgovci z uvoženimi pridelki. Samopreskrba je pri nas samo floskula, v trgovinah pa kupujemo predvsem tuje pridelke. Če že otrokom dokazujemo, da je edina njiva v supertrgovinah, ne moremo računati, da bodo pripadni slovenski zemlji in pridelavi. Šele ko bomo res lačni, bo kmet kralj, in takrat bo tudi kakšen kralj na mestnih strehah.«
OKVIR: Delež hrane s streh ni zanemarljiv! Mag. Darja Silan, profesorica biologije na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana: »Mesta se zaradi ogromnih betonskih in asfaltnih površin pregrevajo. Zato imajo zelene površine v mestih izjemno velik, raznolik pomen. Zelena infrastruktura lahko znatno ublaži podnebne pritiske. Zeleno kmetovanje na strehah mest je imenitna dopolnitev zelenih površin. Prispevajo k ponoru CO2 in lahko zagotovijo delež hrane, ki ni zanemarljiv. S sodobnimi metodami urbanega kmetovanja lahko povečamo samooskrbo zlasti z zelenjavo in nekaterimi vrstami sadja.«
OKVIR: Urbani vrt na strešni terasi daje dober pridelek! Mag. Darja Silan o urbanem vrtu na strešni terasi Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana: »To pomlad mineva sedem let od postavitve našega šolskega vrta na terasi nad Ravnikarjevim prizidkom šole. Postavili smo ga na 50 kvadratnih metrih male terase pred učilnico biologije in laboratorijem. Terasa je bila v pomladanskih in poletnih mesecih močno pregreta, dolgočasna in neuporabna. Splet srečnih okoliščin in pravih ljudi na pravem mestu je iz prvega testnega korita pripeljal do našega sadno-zelenjavnega okrasnega vrta. Uredili smo ga z najmanjšimi možnimi stroški, pri tem nam je bil zgled arhitekt Plečnik. Uporabili smo lesene palete, naredili nizke in visoke grede, veliko delovno mizo, uredili zbiralnik deževnice, zaradi šolskih počitnic pa tudi avtomatski zalivalni sistem. V naših koritih in gredah so različne vrste trajnic in enoletnic, imamo nekaj grmičkov – šmarno hrušico, več vrst drenov, ameriške borovnice, brusnice, sivko, burbonsko vrtnico in eno malo jablano. Poleg teh gojimo dišavnice in začimbnice ter sezonsko zelenjavo. Seveda so najbolj priljubljene jagode. Menili smo, da je za mlade zelo pomembno, da se naučijo osnov vrtnarjenja, samooskrbe, urejanja vrta in uporabe pridelkov. Dijaki zelo radi delajo na vrtu in ga soustvarjajo. Naš vrt je neke vrste zeleni laboratorij, izobraževalno okolje, v katerega lahko vstopajo dijaki in učitelji pri različnih šolskih predmetih in projektih ter spoznavajo zakonitosti življenja. Je tudi simpatičen prostor za druženje. Mentorji upamo, da bodo s prakso nadaljevali tudi doma in ohranili veselje ter navdušenje za delo v vrtu.«
Podpisi:
1. Tomaž Čufer, direktor podjetja Humko, d.o.o., Bled: »Pri nas je treba ustanoviti prvo skupnost urbane kmetije. Ko bo ena streha učinkovita, se taka dejavnost začne sama razmnoževati. Če bo dejavnost profitna, bo urbanih farm po Sloveniji čedalje več.«
2. Mag. Darja Silan, profesorica biologije na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana: »Poleg zadovoljstva ob lastnih pridelkih omogoča urbano vrtnarjenje dobro počutje, veselje, obrednost, učinkuje proti stresu. Vsak vrt je lepa priložnost za druženje in oblikovanje skupnosti. Pridelki na urbanih vrtovih so lahko zelo kakovostni. Dokaz so tudi čebele, ki jih je v Ljubljani in drugih evropskih mestih vedno več, njihov med pa je zelo kakovosten. Čebelnjak smo postavili tudi na zgornji terasi naše gimnazije. Lani so nam 'šubelce' kljub spomladanski pozebi pridelale enajst kilogramov odličnega medu!«
Revija Jana št. 16, 19.4.2022
