»Moje težave s hrbtenico so se prvič pojavile na fakulteti, med študijsko prakso v domu za starejše. Ponovno so me zagrabile med epidemijo. Na žalost smo imeli še hudo bolezen v družini, tako sem bila 12 ur medicinska sestra v službi in 12 ur doma. Veliko premalo sem spala, moje prehranjevalne navade so bile na dnu. Težave s hrbtenico so se poslabšale, niti skloniti se nisem več mogla, kaj šele kaj dvigniti brez hudih bolečin. Ugotovila sem, da tako ne gre več naprej. To preprosto nisem bila več jaz. Pred tem sem bila vedno polna energije, takrat pa le senca tega. Zastavila sem si cilj, da bom uredila svojo prehrano. Zavedala sem se, da če želim popolnoma odpraviti bolečine v hrbtu, ne bodo dovolj le terapije in masaže, temveč se moram zadeve lotiti celostno – torej izgubiti tudi odvečne kilograme,« pripoveduje Teja Cej Bukovec, optimistična, zelo aktivna in družabna petindvajsetletnica, ki je tudi prostovoljna gasilka in se ukvarja s promocijo krvodajalstva. V življenju ji poleg moža in družine veliko pomenijo prijatelji.
Predana pomoči drugim
»Za tak poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada pomagala drugim. Na poklicni poti sem si želela delati z ljudmi in pomagati šibkejšim. To, da lahko pomagam bolnikom ter njim in njihovim svojcem polepšam dan, me izpopolnjuje, mi daje energijo in elan za nadaljnje delo. Na UKC Ljubljana, kjer sem zaposlena kot diplomirana medicinska sestra, je moj matični oddelek Klinični oddelek za anestezijo in intenzivno terapijo operativnih strok. Delam v centralni intenzivni terapiji, kjer vsakodnevno skrbim za življenjsko ogrožene bolnike. Trenutno pa sem premeščena na DTS – covidni oddelek, v enoto intenzivne terapije.
Delo v intenzivni terapiji je zelo naporno, covid pa je zraven prinesel še dodatno zaščitno opremo, kar delo še dodatno oteži. Na začetku epidemije smo delali v 12-urnih turnusih, kar je bil kar hud izziv. Delam v treh turnusih, tudi z vmesnimi celodnevnimi izmenami, in polovico mojih opravljenih mesečnih ur predstavljajo nočne izmene. Vsak teden imam drugačen urnik, zato rutine res ne poznam. Vsak dan je zgodba zase in vsakega začnem z optimizmom, službo pa opravljam z veseljem.«
Pomagal je trener. Medicinska sestra se je odločila za celosten pristop. »Vadbeni center Jeklarna na Vrhniki sem našla po naključju, in ko sem tam začela trenirati, sem vedela, da sem iskala ravno to. So super ekipa, vsakemu se posvetijo individualno. Moj trener je kineziolog, zelo je dober in z veliko znanja, saj se veliko izobražuje tudi na področju prehrane in zdravega življenjskega sloga. Zelo dobro se razumeva, bil mi je v veliko podporo. Skupaj sva predelala moje težave in se jih lotila reševati korak za korakom. Začela sem se zavedati, da ni vse le telovadba in prehrana, ampak da telo potrebuje tudi počitek in glava spanec, da se regenerira. Želela sem si postati stara jaz, vsak dan aktivno zajeti z veliko žlico, brez bolečin in polna energije.« V pomoč pri njenem podvigu sta ji bila tudi nutricionist in najboljša prijateljica, bodoča magistra dietetike, da ni zašla v ekstreme.
Več v reviji Jana št. 9, 1.3.2022
