Prolog. Vsako zunanje ministrstvo v vsaki kolikor toliko normalni državi (tudi pri nas) ima oddelek, ki se mu reče analize ali nekaj podobnega. Tam so izobraženi in izkušeni diplomati, strokovnjaki za posamezne regije po svetu, ki med drugim pripravljajo podrobne informacije za ministra in državno vodstvo ter opomnike, kadar gredo politiki na tuje. Da bodo vedeli o zadevi vse, kar je potrebno za pogovore in pogajanja. Žal jih mnogi ne preberejo, še številnejši pa jih ne upoštevajo.
Kaj so obljubili Gorbačovu. Svet se je temeljito spremenil leta 1990, ko sta se združili obe Nemčiji, kar je bilo še desetletje prej nepredstavljivo. Zgodilo se je, ker se je koncept socialističnega gospodarstva razsul in ker je bil na čelu Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, sodoben politik, ki je napovedal perestrojko oziroma reforme, ki bodo rešile, kar se rešiti da. Sojuz je razpadel, ne pozabimo, da brez krvi, v nasprotju z Jugoslavijo. Ranjeni levi lahko pred smrtjo naredijo veliko hudega! Gorbačov je imel seveda neposredne zasluge za konec hladne vojne in združitev obeh Nemčij, je pa od zahoda zahteval zavezo, da se Nato ne bo širil na države, nekdanje članice Varšavskega pakta. In je zagotovilo tudi dobil, čeprav analitiki danes trdijo, da je šlo le za ustno obljubo in ne za podpisan dokument. Kakorkoli že, v diplomaciji velja pravilo, da vsega niti ni treba zapisati, da so nekatere stvari dovolj logične in jasne. V mnogih biografijah ljudi s takratne politične scene navsezadnje piše, da je tak dogovor bil, in tudi takratni ameriški veleposlanik v SZ trdi, da zanj ve.
Evropa je v zameno za porušeni berlinski zid in ukinjanje nevidne železne zavese pošiljala razpadli Sovjetski zvezi izdatno humanitarno pomoč, da bi nekako premostila »golod i holod« (lakoto in mraz). V tistih prelomnih trenutkih sem živela v Moskvi, trgovine so bile prazne, nikjer nisi mogel dobiti niti najosnovnejših živil, razen na tržnicah, ki zaradi visokih cen domačinom niso bile dostopne. Ko sem prosila hišnika, ali lahko kje stakne steklenico olja, mi je pritovoril cel zaboj, okrašen z evropskimi zvezdami in napisom »humanitarna pomoč«, ta je namreč v veliki meri končala v mreži prekupčevalcev. Rusi, že od prej navajeni skromnosti, ne bodo nikoli pozabili osvoboditve izpod komunističnega jarma pred tremi desetletji, ko so čisto zares stradali, ko niti učitelji niti vojaki (in mnogi drugi) niso dobivali plač, ko so po moskovskih ulicah prodajali vsi vse, kar so pač imeli, in ko so znanstveniki z inštituta za satelite spreminjali svoje avtomobile v popoldanske taksije, da so preživeli. Starejši prebivalci tega obdobja ne bodo nikoli pozabili. Red in blaginja sta v Ruski federaciji nastopila šele po Jelcinu, ko je prišel Putin, ki je imel srečo, da se je prav takrat vrtoglavo vzpela cena nafte in plina, kar je glavni ruski adut.
Ukrajina. Območje Ukrajine je v zgodovini doživelo toliko viharjev in gospodarjev, da bi bilo v zelo dolgem zapisu težko zapisati vse, kar vpliva na sedanjost. Kakorkoli že, Rusi jo imajo za svojo pradomovino, bila je del Sovjetske zveze in je imela po vojni uradni status samostojne države, da je lahko vstopila v OZN, kjer je imela potem SZ še en glas. Leta 1954 je tedanji ukrajinski partijski sekretar Nikita Hruščov pripojil Ukrajini še Krim, čeprav so tam Rusi v veliki večini. Za »večno« SZ je bilo tako ali tako vseeno, kje je kdo, saj je bil režim tako ali tako povsod enak. Po razpadu imperija pa so se stvari spremenile – do konca se je prebudil ukrajinski nacionalizem, tudi zaradi ruskega kolhozništva in nasilne rusifikacije prebivalstva. Med drugo svetovno vojno so Ukrajinci paktirali z Nemci, da bi se otresli Rusov …
Po razpadu SZ je bilo jasno, da bodo v Ukrajini problemi predvsem na vzhodu zaradi močnih ruskih enklav – opozoril, da je treba Ukrajino federalizirati, niso upoštevali. Počilo je leta 2014, po dolgotrajnih demonstracijah v središči Kijeva, ko je tedanji predsednik (multimilijonar) Janukovič pobegnil v Rusijo, saj ni hotel podpisati sporazuma o sodelovanju z Evropo, Ukrajinci pa so želeli prav tja. Na Krimu so izvedli referendum in prebivalstvo se je odločilo, da hoče nazaj v Rusijo, brez hujših prask je polotok postal federalna enota Ruske federacije, EU pa je proti Rusiji uvedla gospodarske sankcije. Na vzhodu Ukrajine sta se oblikovali samooklicani državi Lugansk in Doneck (v obeh je tri milijone Rusov, v vsej državi je 42 milijonov prebivalcev). Rusija obeh držav ni priznala, je pa dala prebivalcem ruske potne liste in jih založila z orožjem.
Rusija in Ukrajina sta se kar dvakrat pogajali v Minsku (2015) o avtonomiji obeh samooklicanih držav, zgodilo se ni nič, le medsebojni spopadi so se nekoliko umirili, ljudje pa na tem območju še zmeraj živijo v vojnem stanju; v sedmih letih je umrlo več kot 13.000 ljudi.
Bo vojna, ne bo vojne … Putin je despot, ki si želi vsaj delno obnoviti nekdanji veliki imperij, o tem pač ni dvoma. In zakaj je prav zdaj, sredi pandemije, najprimernejši čas za rožljanje z orožjem?
Več v reviji Jana št. 5, 1.2.2022
