Za te potrebe bo jata petih do desetih kokoši ravno dovolj, pravi Irena, ki ima svojo jato svilenk že deset let. »Videti so kot majhne potujoče mehke kepice, žogice, glave jim krasi rdeč greben in čopek z obilnim puhastim perjem, ki ima svilnat videz in je žameten na otip ter spominja na krzno. Zdi se, kot da je njihovo perje pomešano z 'dlako', zato so zelo mehke, puhaste in otroci jih radi božajo.« Ena od posebnosti teh kokoši so pernate nožice, na katerih je namesto štirih kar pet krempeljčkov, zaradi česar ne razkopavajo gredic.
O njih je pisal Marco Polo. Izvirale naj bi iz Azije, in sicer iz Mongolije – mongolska svilena kokoš se je selila skupaj z nomadi. Najstarejše ohranjene zapise o njih je naredil Marco Polo, ki je v 13. stoletju med potovanji po Aziji pisal o »kosmatih piščancih«. Leta 1598 je Ulisse Aldrovandi, pisatelj in naravoslovec na univerzi v Bologni v Italiji, objavil obsežno razpravo in v njej govoril tudi o »piščancih, ki nosijo volno«, ter tistih »oblečenih v lase kot črna mačka«. Iz Azije se je pasma razširila po Evropi in Ameriki.
Z njimi ni nikoli dolgčas. Irena pravi, da so zelo zabavne. »Zapomnijo si svoja imena in več kot 20 ukazov. Z njimi se lahko pogovarjate in raziskujete njihovo govorico. Petelinčki celo zapojejo na ukaz, če jih tako naučite in pohvalite.« Njen petelinček Niki to zelo nazorno pokaže na enem od posnetkov, ki ga je dala na svojo FB-stran. »Tolikokrat, kot ga pohvalim, tolikokrat zapovrstjo zapoje,« se smeji.« Z drugim petelinčkom, Sivkom, se odzivata na svoje ime, zapoje tisti, ki ga Irena pokliče. Ko jih je pred leti opazovala, je videla, da vseskozi gledajo v tla, in tako je ugotovila, da jim nagaja perje in da nič ne vidijo. »Perje se jim ob očeh razrašča tako, da jim zakriva pogled.« Pa se je lotila striženja. Zdaj so seveda obiska domačega frizerskega salona že navajene. Ko pridejo na vrsto za urejanje pričeske, se prav nič ne pritožujejo, ampak uživajo, saj so ugotovile, da se jim po striženju odpre svet – veliko bolje vidijo. »Med striženjem se ves čas pogovarjamo, kot se pri frizerju spodobi. Z novo pričesko se ponosne vrnejo v svojo jato,« se smeji Irena. Ko je hotela o teh kosmatinkah izvedeti kaj več, je ugotovila, da imajo v tujini organizirane prave skupine ljubiteljev svilenk, ki jim pravijo silkie chicken, kjer si izmenjujejo izkušnje o tem, kako se pogovarjati z njimi, kako jih razumeti, kako jih kaj naučiti in seveda kako jih ostriči. »Imajo celo frizerske salone za svilenke, kot jih imamo pri nas za striženje psov.« Vedno je mislila, da kokoši ni mogoče kaj dosti naučiti, a svilenke so jo presenetile. »Kadar se pogovarjaš z njimi, se zdi, kot da te razumejo,« pravi.
Prijateljica otrok. Kar nekaj let je iskala pasme kokoši, ki bi se na njenem dvorišču obdržale in jih ne bi odnašale lisice ter ujede. »Karkoli smo prej imeli – grahaste, štajerske in druge kokoši, so nam jih odnašali. Odkar pa imamo svilenke in še pasmo kokoši orpinkton, imamo mir. Morda jih ne prepoznajo, ker ne izvirajo iz našega okolja,« razmišlja. Življenjska doba svilenk je od sedem do deset let, znesejo pa med 120 in 160 jajc na leto. Irena pravi, da so sicer malce manjša od jajc domačih kokoši, a zelo okusna. Svilenke so tudi zelo skrbne mamice, zato jim nekateri rejci radi podtaknejo jajca drugih kokoši, tudi račk. Lahko živijo na prostem, njihova prednost je v tem, da ne morejo leteti in težko pobegnejo. So zelo nezahtevne, hranijo se z mešanico semen, koruzo, pšenico, ovsom, jedo zelenjavo in ostanke hrane. Njihovi kakci so manjši in trdi, zato je za njimi lahko čistiti. »Pri nas pojedo celo mah med tlakovci, za kar smo jim zelo hvaležni.« V Sloveniji je kar nekaj rejcev te čedalje bolj priljubljene pasme kokoši. Zato Irena spodbuja ljudi k razmisleku, da bi si za domačega ljubljenčka kupili svilenko. Poleg vseh koristi, ki jih imamo od nje, je to kokoš osupljivega značaja, umirjena, ljubeča in hitro se spoprijatelji z otroki.
