Nekako kar ni videti, da bi se virus v kratkem izpel in izpuhtel, četudi bo po napovedih znanstvenikov, temelječih na dosedanjih izkušnjah s podobnimi virusi, prej ali slej izgubil velik del svoje smrtonosne moči. In če vemo, da bojda na preskok z živali na človeka čaka še na tisoče podobnih mikrozverinic, bo morala znanost poleg cepiv in zdravil najti in ponuditi boljše odgovore kot doslej tudi na vprašanje, zakaj ima pri nekaterih ljudeh okužba z virusom SARS-CoV-2 izjemno resne, tudi usodne posledice, pri drugih so te komaj opazne, nekaterih pa se virus kljub njihovi izpostavljenosti tako rekoč na daleč ogne.
Odgovor naj bi tičal tako v genih, kažejo nekatere novejše raziskave, kot v človekovem imunskem sistemu, in pri slednjem lahko, kljub izmuzljivosti virusa covida-19, za višjo raven zaščite v marsičem poskrbimo tudi sami.
Gen, ki virusu odpira pot do pljuč. Da se v odziv na virus vpletajo tudi geni, je denimo pokazala študija britanskih znanstvenikov, nedavno objavljena v znanstveni reviji Nature Genetics. Omenjeni znanstveniki so identificirali gen, ki naj bi neposredno vplival na odziv pljučnih celic na okužbo z virusom. Po njihovih podatkih naj bi bilo pri nosilcih tega gena, mlajših od 60 let, tveganje za odpoved pljuč in smrt kar dvakrat večje kot pri drugih. Gre za gen, ki ga ima denimo okrog 60 odstotkov prebivalcev Azije, zlasti južnega dela, nanj pa so postali pozorni zaradi večjega števila obolelih v nekaterih v Veliki Britaniji živečih skupnostih ljudi azijskega rodu. Omenjeni gen bi torej morda lahko pojasnil tudi izrazitejše izbruhe bolezni na nekaterih območjih indijske podceline.
Znanstvenike je presenetilo, da omenjeni gen vpliva na odziv pljuč na okužbo z virusom, ne pa tudi na siceršnje delovanje oziroma odziv imunskega sistema. Zaradi tega naj bi se nosilci omenjenega gena recimo normalno odzvali na cepivo, pravijo avtorji študije. Dodajajo sicer, da bodo potrebne še dodatne študije, pri tem pa upajo, da bodo njihovo delo in spoznanja spodbudili njihove znanstvene kolege po vsem svetu, da se bodo še resneje posvetili za mnoge ključnemu vprašanju: torej zakaj so nekateri ljudje dovzetnejši za okužbo z virusom covida-19 kot drugi, kar bi seveda odprlo tudi več možnosti za t. i. tarčno zdravljenje.
Pomoč T-celic, aktiviranih pri prejšnjih okužbah. Potencialno dragocena spoznanja glede večje odpornosti nekaterih ljudi ponuja še ena britanska študija, nedavno objavljena v reviji Nature in opravljena na skupini britanskih zdravstvenih delavcev. Zaradi narave svojega dela oziroma pogostih stikov z obolelimi so bili izpostavljeni velikemu tveganju za okužbo, a se je pokazalo, da se je njihov imunski sistem na stik z virusom odzval tako hitro in učinkovito, da niso bili niti nikoli pozitivni na testih za covid-19 niti niso razvili protiteles proti njemu. Vendar so prisotnost nekaterih elementov oziroma njihove povečane vrednosti jasno nakazale, da je njihovo telo dejansko bilo v stiku z virusom.
Študija nakazuje, da odgovor, zakaj je pri njih prišlo do takega odziva, tiči v marsičem še skrivnostnih bojevnikih človekovega imunskega sistema, t. i. spominskih T-celicah, ki so se, kot za zdaj sklepajo znanstveniki, očitno razvile in ostale na preži po prejšnjih okužbah z drugimi koronavirusi, tudi virusi navadnega prehlada. »Še nikoli nisem videl česa podobnega. Res je presenetljivo, kako hitro in učinkovito so se pri teh ljudeh T-celice odzvale na okužbo,« je izsledke študije britanskih kolegov komentiral imunolog Shane Crotty z ameriškega inštituta LaJolla, a hkrati dodal, da je bil vzorec vendarle premajhen in študija preozka, da bi lahko z gotovostjo trdili, da so našli način, kako okužbo z virusom covida-19 zatreti že v kali. Predvsem bo treba dodatno raziskati, ali so T-celice aktivirale zgolj predhodne okužbe s koronavirusi ali so morda pri tem sodelovali tudi drugi sprožilci, pravi. Podobno razmišljata oziroma imata resne pomisleke o uporabnosti izsledkov tudi imunologinja Donna Faber z ameriške univerze Columbia in imunolog Marcus Buggert s švedskega inštituta Karolinska. Slednjega moti predvsem to, da je vzorec zajel zgolj zdravstvene delavce, ki so dejansko veliko pogosteje v stiku z različnimi virusi in je zato pri njih prej omenjeni odziv imunskega sistema oziroma tvorba T-celic verjetnejši, zato, pravi, izsledki študije ne prinašajo nujno velikega optimizma za preostalo populacijo.
Kakorkoli, znanost išče odgovore, prav nestrinjanje, kot v zgornjem primeru, pa, če je le konstruktivno in spoštljivo, prinaša nove poglede, poglobljene in razširjene študije ter posledično nova spoznanja in rešitve. V zvezi s covidom-19 bo ta pot še dolga, ovinkasta ter polna ovir, zmot in, žal, tudi bolj ali manj prikritih interesov.
Več v reviji Zarja Jana št. 48, 30.11.2021
