Samo v ZDA živi skoraj 300.000 ljudi s poškodbo hrbtenjače. Manj kot trije odstotki ljudi s popolno poškodbo si opomorejo toliko, da se jim povrnejo vsaj osnovne telesne funkcije. Približno 30 odstotkov bolnikov pa je ponovno hospitaliziranih vsaj enkrat po začetni poškodbi. Pričakovana življenjska doba ljudi s poškodbo hrbtenjače je bistveno nižja od povprečja in se ni izboljšala od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi sicer je življenje teh bolnikov praviloma zelo težko. Osrednji živčni sistem našega telesa, ki vključuje možgane in hrbtenjačo, sam po sebi namreč nima nobene pomembne sposobnosti, da bi se popravil po poškodbi ali pojavu degenerativne bolezni.

Uspeh raziskovalcev z ameriške univerze Northwestern, ki so uspeli popraviti hude poškodbe hrbtenjače pri miših, je zato nič manj kot revolucionaren. Po terapiji, ki so jo razvili, so živali shodile pičle štiri tedne po tem, ko so jim vbrizgali zdravilo.

»Plešoče« molekule. Skrivnost uspeha nove terapije so tako imenovane plešoče molekule. Ne gre namreč toliko za zdravilo kot za to, kako se to v telesu obnaša. Pri obstoječih terapijah je bila glavna težava, da niso bile najuspešnejše v komunikaciji s ciljnimi celicami in niso učinkovito vključile receptorjev, na katere so ciljale.

»Receptorji v nevronih in drugih celicah se nenehno premikajo,« pojasnjuje profesor Samuel I. Stupp, ki je vodil študijo. »Ključna inovacija v naši raziskavi je nadzor gibanja več kot 100.000 molekul znotraj naših nanovlaken. S tem da se molekule premikajo, 'plešejo' ali celo začasno skočijo iz teh struktur, se lahko učinkoviteje povežejo z receptorji.« Ko terapijo vbrizgajo, tekočina takoj tvori mrežo nanovlaken, ki se ujema s strukturo okoli hrbtenjače in sledi gibanju celičnih receptorjev. To pomeni, da imajo molekule terapije večjo možnost, da pridejo v stik s premikajočimi se receptorji. Ko se z njimi povežejo, pošljejo dva signala, ki sprožita proces popravljanja. Eden nagovarja aksone, »električne kable«, ki pošiljajo signale v možgane, in jih spodbuja k regeneraciji. Drugi signal pa spodbudi celice k razmnoževanju, kar povzroča rast krvnih žil. Oskrba s krvjo je namreč ključnega pomena za popravilo poškodb. Poleg tega terapija zmanjšuje brazgotinjenje tkiva okoli poškodbe, ki bi lahko preprečilo okrevanje, ter spodbuja rast mielinskih ovojnic, ki so pomembne za prenos živčnih signalov.

Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2021