Bodite zelo previdni pri izrazu »tekoče zlato«, v pesniškem zaletu se lahko uporablja za oljčno ali arganovo olje, drugi tako pravijo medu, tretji, predvsem Španci, pa borovi smoli. Imajo pa zelo dober razlog, namreč Španci, prebivalci ene od samo dveh evropskih držav – druga je Portugalska –, v katerih dandanes še pridobivajo smolo. Ampak španske smole je več in boljša je od portugalske, med najboljšimi na svetu je. Kar je zelo pomembno, če upoštevamo, da je smola, po kemični sestavi ni hudo različna od nekaterih frakcij (sestavin) surove nafte, očitno surovina prihodnosti. In bomo, upajmo, s »črnega zlata« kmalu prešli na tekoče zlato.
Smola za vsako priložnost: da je smola zelo uporabna stvar, sploh ni novo spoznanje, že pred tisoči let so znali Egipčani, Perzijci in stari Grki iz nje pridobivati terpentinovo olje in kolofonijo (smola, ki ostane pri destilaciji terpentina). Središče smolarskega vesolja se je z leti premikalo, v srednjem veku so vrhunsko smolarili Francozi in v zadnjem stoletju ali dveh Američani. Na vrhu evropskega smolarstva pa so Španci, ti so v pokrajini Castilla y Leon, ki je primerno gozdnata in gorata, smolarili že od nekdaj, saj so že od pamtiveka s smolo tesnili ladje in lesene hiše, impregnirali oblačila, prižigali bakle in ognje (tudi v dežju!), zdravili opekline in še marsikaj drugega. V 19. in 20. stoletju so odkrili še vrsto novih rab za smolo – iz nje so med drugim pridobivali terpentin, lake, lepilo, gumo, celo plastiko in prehranske dodatke – in je smolarjenje postalo zares donosno ... tja do začetka šestdesetih prejšnjega stoletja, ko se je morala smola umakniti cenejšim surovinam, predvsem nafti. Do devetdesetih je smolarjenje že skoraj izginilo.
A zdaj se vračajo, tako smola kot smolarji – in tudi proces pridobivanja smole je še vedno tak kot pred stoletji. Morda so orodja bolje zasnovana, prišla so tudi kemična sredstva, ki drevo spodbujajo k izločanju smole, vendar je smolarjenje še vedno težaško, predvsem pa ročno delo. Ženske so v tem poklicu redkost.
Toda v opuščene in zdesetkane španske vasi se spet vračajo mladi, ki so v ponovnem vzponu smole zaslutili poslovno priložnost – ne le pri pridobivanju in destilaciji smole, v dišeče borove gozdove prihaja tudi vse več turistov.
Nefosilni: za ponovni vzpon smole je zaslužno predvsem spoznanje, da je mogoče z njo nadomestiti večino materialov, ki jih pridobivajo iz nafte – na primer plastiko. Zdaj je 99 odstotkov plastike narejene iz fosilnih goriv, ki pa jih bo kmalu zmanjkalo. Letno je po vsem svetu izdelajo okrog 335 milijonov ton. Plastika iz borove smole pa je biorazgradljiva in surovina zanjo je pridobljena na okoljsko vzdržen način iz obnovljivih virov.
Znanstveniki v svojih laboratorijih že več let iščejo načine, kako bi po eni strani z genetskim inženiringom vzgojili drevesa, ki bi dajala več smole, po drugi pa se ukvarjajo s tem, kako narediti plastiko, ki bo dovolj trpežna, a ne večna, kajti bioplastika ima v primerjavi s petrokemično slabše lastnosti. Petrokemična plastika z dodatkom derivatov iz borove smole pa je vmesna stopnja, kompromis, ki manj obremenjuje okolje.
Že čez nekaj let bo torej izraz »imeti smolo« morda pomenil nekaj čisto drugega kot danes. Če ne bomo imeli zares hude smole.
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021
