PRVA ZGODBA

Izgubiti družino je, kot bi izgubil vse

Marko, 43 let. Ko mi je dober znanec, ki mu v resnici ni ime Marko, pred tedni omenil ločitev, je dejal, korona je naredila svoje. Ampak niso bili razlog za razvezo težki prvi meseci epidemije in dolgotrajna izolacija, temveč se je v tistem obdobju situacija njegovega zakona izkristalizirala. »Odnos se je začel lomiti že prej, smo se pa v času karantene vsi umirili, življenje je teklo počasneje, ni bilo več dnevnega hitenja, ko nad problemom zamahneš z roko in šibaš dalje ... in včasih je tako celo boljše.«
Začelo se je z Markovo odločitvijo, da bo zaslužil več, saj je želel družini omogočiti premik iz podnajemniškega stanovanja v lastniško. »Zato sem delal več. Žena je imela zelo skromne dohodke. Posel je bil uspešen, skoraj sem že videl cilj – nakup stanovanja brez velikega kredita. A obenem sem postal fizično nedejaven, saj mi je za to zmanjkovalo časa. Nabrani kilogrami pa so zmotili mojo ženo in v svoji iskrenosti mi je to tudi povedala. Nisem je več privlačil. Da se nekomu odpoveš, ker te ne privlači, se mu začasno tudi spolno odrečeš, dokler se fizično ne spravi v red – to je bilo zame ponižanje.«

Usodna iskrenost. Nekdanjo ženo še danes dojema kot eno najiskrenejših bitij. »Iskrenost je špricala iz najinega odnosa.« A prav ta neposrednost ga je na koncu prizadela. »Nesprejemanje me je spravilo v žalost, streslo me je in padel sem v brezno. Razvrednoteno je bilo tudi moje delo za družino.«
Da bi se nekako potrdil ali pa zgolj potolažil, se je v stiski zatekel v objem druge ženske. Čez plot je skočil zgolj enkrat, a je za to izvedela žena. »Zgodila se je klasika. Svoje odgovornosti pri tem se zavedam in je ne skrivam. In naj povem, zvestoba je bila dotlej zame nekaj svetega.« Kasneje sta skok čez plot predelala, žena mu je oprostila, ne pa tudi pozabila. »Nikoli več nisem užil tistega njenega zaupanja kot na začetku. Nad nama je visela črna senca – tudi v postelji. V sebi sem nosil breme, ona pa se mi tudi nikoli več ni tako prepustila kot v preteklosti. Razumljivo.«

Ločitev – edina odrešitev. Med temi viharji v odnosu sta dobila otroka in počasi je sprevidel, da bo zaradi nenehne sence, ki je visela nad njim, razhod pravzaprav za oba odrešitev. »Dejal sem ji, da si zasluži nekoga, ki mu bo zaupala in ga ne bo na vsakem koraku preverjala. Jaz polnega zaupanja očitno ne bom več deležen. V želji, da to morda le premagava, sva našla družinskega terapevta. A sem štirinajst terapij, vsaka je trajala po 45 minut, dojel bolj kot puljenje denarja kot karkoli drugega.«
Zatekal se je v še več dela, saj je v njem našel zatočišče, čutil se je koristnega, doma pa je sicer užival z otrokom, a komunikacija z ženo jima ni več stekla. »Danes lahko z gotovostjo rečem, da se v odnosu premalo pogovarjamo. Po tistem njenem umiku sem čutil, da sem se zaprl. Začutil sem osebni poraz, češ, odrekal sem se za prazen nič. Družini sem se odrekal zato, da bi ji omogočil več. Ker sem nam hotel omogočiti več, sem nas izgubil. Težko je biti pameten, ali sem ravnal prav ali ne ... Lahko bi sprejel finančno pomoč njenih in svojih staršev, a sem sposoben zaslužiti sam in občutek dolga ter podrejenosti mi ni všeč.«
Besede ločitev si vse do končne odločitve o razhodu ni drznil izreči. »Ona pa jo je. In vsakokrat, ko sem zaslišal to besedo, me je zarezalo. Izgubiti družino je, kot bi izgubil vse. A naposled sem spoznal, da do tega mora priti.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 19. 10. 2021