»Moža je vzelo že pred leti, preveč je kadil pa je raka dobil. Zdaj sem sama. Imam samo še to malo hiško. Pa sestro, ki živi nižje v vasi. Včasih sva si pomagali, sedaj pa ne more več do mene, ker ne more več voziti avtomobila. Jaz pa nikoli nisem vozila, je vedno moj Franci. To so bili drugi časi, ženske niso veliko vozile.
No, pa sina imam. Robija. Ni mi v ponos, ne govorim rada o njem. Veliko je v življenju pil, se pretepal, tudi kradel je. Zdaj živi v mestu, enkrat ali dvakrat na leto pride okrog. Nazadnje mi je še radio vzel, ker da ga ne rabim, če imam televizijo. Vedno okrog praznikov pride, ko ve, da mi kdo kako meso ali sladkarije prinese. 300 evrov imam penzije, par evrov mogoče več. S sestro sva šli pred časom na socialno, če se da kaj narediti, pa so mi rekli, da moji sestri pripada dodatek, ker nima otrok, meni pa ne. Pa jaz manj penzije od nje dobim, tega ne razumem. Ampak tam so rekli, da imam sina in bi on moral zame skrbeti. Razen če mi podpiše, da ne bo. Prijazna je bila ta gospa, ampak nisem razumela. Naj terjam Robija, ki mi tako že ves krompir, pa meso iz škrije pobere, da ima zase? Saj mu ne rečem nič, je le moj sin. Pa vedno je tako suh. Ampak kako naj ga na socialno spravim s seboj, da bo podpisal kaj?
Strah me je. Tako se pač znajdem. Saj imam gošo blizu, pa se veliko najde za uporabit. So gobe, pa nekaj sadja imam. Me pa res noge ne nesejo več toliko. Pa štiri putke imam, da mi jajca dajo. Ena ne nese več, ker je že stara. Včasih sem še zajce imela, samo jih nimam več. Strah me je, kje bom nove putke dobila, ko bodo te nehale nest. Pred tem virusom sem še lahko kam prišla, je le avtobus stal malo naprej, da mi ni bilo treba po bregu hoditi. Sploh s težkimi torbami. Ko pa je virus prišel, ga kar ni bilo. Sem ga lani čakala in čakala na postaji. Niso niti na list napisali, da ga ni več. Zdaj gre samo tu in tam, ne vem, kam poklicat, kdaj gre. Na razporedu še vedno piše »tastar razpored«. Zdaj ne morem niti do štacune v vasi več, ker sestra ne vozi več po tem virusu. Sem klicala zdravnika, če se nama lahko kako pomaga ali naj kar crkneva tu gori, pa ga tako ne dobiš. Medicinska sestra pa mi je rekla, naj se na socialo obrnem. Sem prosila za patronažo, bi ji dala denar, da bi mi vsaj moko, cukr in kako meso kupila. Pa položnice plačala, res grem težko doli do pošte, torb pa res ne morem vleči za seboj.
Samo jaz res ne vem, na katero socialo naj grem, številke telefona pa nimam. Tako pač zdaj čakam, kaj bo. Mogoče pa me ta virus odnese ali pa zima. Saj še nisem tak betežna, ampak kaj čem drugega. Tu gori sem pozabljena od vseh, dol ne morem. Mogoče pa me virus ne pozabi in me odnese.«
P. S.:
Ester je ena izmed poletnih #vid. Zanjo nam je povedala mlada raznašalka časopisov, ki se je izgubila med prvimi delovnimi dnevi na tistih dolenjskih obronkih. Ester je vprašala za pot do sosednje hiše, nato pa ji preprosta gospa iz dotrajane hišice ni in ni šla iz misli ...
Poleti smo spoznali obe sestri, Ester in Emico. Agilno, živahno, a osamljeno 83-letno Ester in obnemoglo, komajda pokretno, precej zanemarjeno Emico, ki po več dni ni vstala iz postelje, si niti kuhala ni več sama, umivala pa se je le z mokro krpo, saj v banjo preprosto ni mogla več stopiti …
Človeški faktor. Julija smo jima omogočili, da sta na enem od kmečkih turizmov koristili turistične bone, saj smo jima v tem času želeli urediti ustrezno bivališče. Na lokalnem CSD smo tudi sami naleteli na izrazito nekooperativnost, delno smo jo pripisali poletju, delno preprosti kadrovski podhranjenosti, tistega človeškega faktorja pa na tem mestu ne bomo omenjali. Emičino hiško nam je uspelo ustrezno urediti, Esterina pa je v resnici povsem dotrajana, na skorajda nedostopnem terenu. Po dolgem prigovarjanju smo ju nato le prepričali, da sta skupaj zaživeli v dolini, bližje vsej infrastrukturi, v Emičini hiški. Imata vsaka svojo sobico, kopalnico smo prilagodili in Ester na njeno željo preselili njen »šporhet«. Dosegli smo izredno finančno pomoč na pristojnem CSD in z njo preuredili kopalnico, da se lahko tudi Emica stušira, sanirali tla in ustrezno izolirali okna. Del smo je namenili za nakup panelov, s katerimi si bosta lahko še dodatno ogrevali. Preselili smo vse štiri putke in zahvaljujoč Niki V. njuno »družino« povečali še za nekaj glav, saj Ester prinašajo resnično veliko veselja.
Obe sta oživeli. Z Robijem smo stopili v stik in po množici žolčnih besed, groženj le dosegli, da je podpisal vso papirologijo, s čimer se je odpovedal skrbi za mamo – ter njeni nepremičnini. Ester je že prejela prvi varstveni dodatek, gozd in zanemarjeno njivo pa dala v upravljanje bližnjemu kmetu, ki jima v zameno pomaga z ozimnico. Uraden najem za finančna sredstva bi namreč vplival na Esterin »prihodek« in ji ponovno odvzel varstveni dodatek. Kmet jima je podaril tudi mucko, ki jima sedaj krajša večere … in obe sta kar oživeli. Brez skrbi – tudi nad hrano za mucko bedimo.
Obenem smo uspeli zamenjati tudi osebnega zdravnika. Ker je del našega društva iz »stroke«, se zavedamo, da je včasih preobremenitev resnično prevelika, da pa starostniki potrebujejo še posebej veliko posluha. Obe sestri imata sedaj mlado, srčno zdravnico, ki je takoj vključila patronažno službo, saj je Emica resnično slabo pokretna. S skupno pomočjo smo ji uredili dodatek za pomoč in postrežbo, saj potrebuje precej Esterine pomoči. Že samo obposteljni trapez, toaletni stol in hojica na naročilnico so Emici povrnili precej samostojnosti.
Nove sistemske luknje. Med vsem tem nam je uspelo v lokalni skupnosti ponudnika avtobusnega prevoza le prepričati, da je v teh časih še kako nujno, da so vozni redi posodobljeni tudi na postajah samih, saj dejansko ne Emica in ne Ester nista imeli dostopa do spleta – in sta lahko le nemočno čakali avtobus, ki ga ni bilo.
Vsem, ki se boste v zgodbi Estere in Emice prepoznali kot pomembni deležniki, zahvala za srčnost. Tistim, ki pa boste prepoznali svoj deficit – ravno tako na neki način hvala. Ponovno smo odkrili nekaj sistemskih in družbenih lukenj … ena pomembnejših je zagotovo tudi ta z voznimi redi – banalna, a za starostnike pomembna, zato smo že obvestili lokalne skupnosti o zaznanem problemu. Vsakega od vas pa prosimo, da »vrže oko« na razporede v svoji okolici, saj nikoli ne vemo, kje je kakšna »ster, ki zaman čaka na avtobus, da bi prišla do nekaj moke …
Zarja Jana, št. 39, 28.9. 2021
