Malice in kosila v času covida. Primer dobre prakse, ki se je začel v eni od šol, vključenih v zvezo, je bila možnost prevzema kosil in malic v času covida. »Ideja je prišla od spodaj, nato na primarno, sistemsko raven, včasih traja leta, da se kaj takšnega uresniči, prišla je do novinarjev, ti so idejo razširili in zadeva je stekla. Otroci, ki staršev niso imeli doma, ki so socialno šibki, za katere topel obrok ni samoumeven, so dobili šolski obrok,« je zadovoljna z eno od akcij zveze njena predsednica. »Zveza si prizadeva, da bi bila del odločevalcev. Na ministrstvo za šolstvo in ministrstvu za zdravstvo, NIJZ smo vabljeni na sestanke, kar nas zelo veseli. Manjkajo pa delovni sestanki, ko vsi ti odločevalci sedejo s šolniki, ravnatelji in prediskutirajo zadeve, ne da ena stran daje rešitve, drugi pa jih sprejmejo. V času covida je nastajala največja zmeda, ker je dostikrat ena stran podala situacijo drugi strani, šolniki so dobili v roke papirje, s katerimi si niso mogli pomagati – ker je nekaj, kar je na papirju, morda v praksi težje izvedljivo ali neizvedljivo. Ali nasprotno, da so šolniki zahtevali nekaj, česar ministrstvo za zdravje ne more dati, kar lahko da le država – odloke, pravila, zakone. Te stvari bi se lažje uredile tako, da bi ljudje sedli za isto mizo in skupaj poiskali rešitve,« je prepričana Romihova.

Prezračevanje. Strokovnjaki priporočajo prezračevanje šol in nakup naprav za prezračevanje, šole pa nič. Kako pri tem sodeluje zveza? »Sem projektantka in mi je jasno, da prezračevanje in filtri pomagajo. Prav žalostna sem, da se čez poletje ni zgodilo nič resnega. V Nemčiji in Avstriji je šlo za urejanje prezračevanja precej denarja. Virusi bodo z nami vedno, zato bi bilo treba to urediti. V naših javnih zavodih to ni urejeno, ker se pri gradnji varčuje. Poleti bi se lahko v šolah izvedel takšen poseg, a se ni. Če so šli milijoni v ukrepe, bi kakšen košček lahko padel tudi za urejanje prezračevanja, sploh na šolah z velikim številom učencev in dijakov. To bi gotovo pomagalo, da virus ne bi napredoval.« Kdo je pristojen za izvedbo te zaščite? »Ustanoviteljice in lastnice osnovnih šol so občine, a na sredini leta težko delajo rebalans proračuna. Potrebovale bi pomoč ministrstev oziroma države, vreča je ista. Srednje šole pa sodijo pod ministrstvo za šolstvo, torej direktno pod državo. Na koncu torej marsikaj pade na državo,« ugotavlja Romihova. »Občine bi morale vztrajati pri pridobivanju teh sredstev, dvomim, da so. Poletje je šlo mimo. Čas za vgradnjo centralnih ali lokalnih prezračevalnih naprav je zamujen. Ta ukrep bi morali sprejeti, moral bi biti nujen.«

Plan B. V šolah naj bi z začetkom pouka začel veljati plan B, učitelji bodo menjavali učilnice, osnovnošolci in dijaki pa ne. Koliko je ta načrt uresničljiv? »Šolniki se pritožujejo, da tudi to ni stoodstotno izvedljivo. Nekatere učilnice so premajhne za izvajanje nekaterih predmetov, drugih se ne da seliti, na primer učilnic za gospodinjstvo in kemijo. Šole so se znašle tako, da so čas kosil maksimalno raztegnile in podaljšale, da je čim manj križanja in druženja otrok. Ravnatelji se trudijo s prilagojenimi urniki, potem pridejo nove okrožnice in jim lahko tudi popolnoma podrejo sistem. So pa šole tudi avtonomne pri iskanju najugodnejše rešitve za svoje potrebe in njihove uporabnike, torej učence.«

Več v reviji Zarja Jana št.35 , 31.8.2021