V Centru Sonček Elerji so nas pričakali veliko posestvo sredi narave in čudoviti ljudje odprtega srca. Med njimi direktor Zveze Sonček so.p. Iztok Suhadolnik s svojo hčerko Tajo, ki ime cerebralno paralizo, ter vnukinjo, ki rada priskoči na pomoč vsem, ki jo potrebujejo. »Ko bo večja, bo prostovoljka,« pravi.

»Ob rojstvu otroka, ki se rodi z določenimi posebnostmi, začutimo strah, jezo, nemoč,« je povedal direktor, ki se je nekoč tudi sam soočal z omenjenimi čustvi. In tako kot pred 30 leti, ko se je rodila njegova Taja, se tudi danes starši otrok s posebnimi potrebami soočajo z vrsto vprašanj, ki zahtevajo odgovore. Nemalokrat se jim zdi, da so prepuščeni sami sebi. »Ker v Sončku – Zvezi društev za cerebralno paralizo iz lastnih izkušenj vemo, kako je v takšnih trenutkih, izvajamo zdravstveno-terapevtske kolonije za družine s predšolskimi otroki s posebnimi potrebami. Kolonije so namenjene celotni družini – tako otrokom kot staršem, pa tudi sorojencem. Njihov glavni cilj je usposabljanje za ustrezno delo z otrokom s posebnimi potrebami ne glede na diagnozo, za večjo samostojnost, informiranost in razbremenitev družine. Otrokom nudimo varstvo s spremljevalcem, zaposlitve, primerne njihovim sposobnostim, možnost učenja samostojnosti in različne terapije: fizioterapijo, terapevtsko plavanje, delovno terapijo ali logopedsko obravnavo, jahanje, ustvarjalne delavnice in razvedrilni program, staršem pa hkrati omogočimo prosti čas, sprostitev, zabavo, druženje z drugimi starši in seveda nova znanja v sklopu družinske dinamike. Poskrbimo tudi za sorojence, ki morajo v družini marsikdaj počakati, da je najprej poskrbljeno za njihove brate ali sestre, ki potrebujejo posebno pozornost. Tu imajo otroci prostovoljce in animatorje, zato celotni družini udeležba v programu prinaša številne nove izkušnje in socialne veščine.«

Toliko osebja kot uporabnikov. »Starši imajo pravkar pogovor z zdravnico pod drevesom,« nam je povedal sogovornik, medtem ko so otroci skupaj s prostovoljci plesali krokodilji ples.« Prostovoljcev je bilo res veliko, smo opazili, in sogovornik nam je pritrdil: »Osebja je tu toliko, kot je uporabnikov.« Nikogar, ki bi rad priskočil na pomoč, ne odklonijo. »Tu so prostovoljci tudi naši uporabniki,« mi je povedal in pokazal na mlada dekleta, ki so z veliko nežnostjo skrbela za otroke, ki so jim bili dodeljeni, nam pa potrdila misel, kako pomembno je, da v družbeno okolje vključujemo tudi ljudi s posebnimi potrebami. V meri, v kateri zmorejo sodelovati. »In ta mera je veliko večja kot delo v zaprtih centrih,« je pritrdil direktor Zveze Sonček ter dodal, da so v tujini takšni posamezniki vključeni v proizvodnjo, delajo kot natakarji, trgovci, postreščki v hotelih … »Tako so povsem vključeni v družbo in so ji tudi v veliko večji doprinos ter mnogo manjše finančno breme.«

Pride le deset odstotkov staršev. Dolgo smo se še pogovarjali o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v družbo in o koristi za vse udeležene. Ter o njegovi ljubi hčerki Taji, o tem, kako komunicirata, čeprav Taja ne zmore govoriti. In tudi o tem, da je program ponujen vsem staršem otrok s posebnimi potrebami, pa jih to izkoristi le deset odstotkov, saj jih veliko ne vidi koristi delavnic za njihovo družino, še vedno je veliko takih, ki zelo težko sprejemajo svojega »drugačnega« otroka in si želijo zanj vse možne strokovnjake, ki ga bodo ozdravili njegove bolezni. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 34, 24.8. 2021