Kako v praksi kljub deklarativnemu domoljubju čedalje manj spoštujemo materinščino, smo se pogovarjali z zasl. prof. dr. Božo Krakar Vogel, tudi pobudnico zdaj že dovolj znanih jezikovnih delavnic in priznanja všeček za slovenščino.
Zdi se, da smo se pomena svojega jezika bolj zavedali, dokler so nas ogrožali tuji narodi. Številni mladi pa celo občutijo angleščino kot večvredni globalni jezik.
Prav to v mnogih delih javnosti čedalje bolj prevladujoče občutenje slovenščine kot manj pomembnega jezika, s katerim se v nasprotju z globalno angleščino »nikamor ne pride«, je najbolj problematično. Tako razmišljajo starši, ki z otroki že v predšolskem obdobju govorijo angleško, tako potem razmišljajo najstniki, ki raje berejo angleške knjige pogrošne vrednosti kakor slovenske, tako se razmišlja v osnovnih šolah, kjer nekatere predmete poučujejo dvojezično, enako na univerzah, kjer se disertacije pišejo v angleščini, pa v znanosti, kjer so mednarodna srečanja kar v angleščini brez posebnih omejitev, ki jih določa zakon itd.
A mnogi od teh »globalistov« se imajo za velike ljubitelje slovenščine.
Ja, vendar to sentimentalno občutenje ne pripomore k dejanskemu suverenemu položaju slovenščine v družbi. Treba je namreč skrbeti za njen razvoj tudi tako, da se jo uporablja v najzahtevnejših govornih položajih znanosti, kulture, ekonomije, prava. Kajti če jezik ne sledi napredku misli in ne izraža rešitev zapletenih problemov, ki se dogajajo v sodobnosti, stagnira in nazaduje med domača ognjišča, kjer v časih brez univerz in inštitucij samostojne države ni bilo priložnosti za njegov polnovredni razvoj na vseh ravneh. Morda je tak status dovolj za goreče domoljubje, a premalo za razvit moderen jezik, enakovreden »globalnejšim« jezikom.
Celo deklarirani domoljubi največkrat čisto brez pomislekov dopuščajo rabo predvsem angleškega poimenovanja restavracij, hotelov, podjetij itd.
Očitno to prav nič ne ogroža njihovih zagretih domovinskih čustev, ki se topijo ob nekaterih zvrsteh glasbe in pejsažih, ki pa so očitno ločeni od ljubezni do kapitala in prepričanja, da tuje poimenovanje zagotavlja več profita.
Kam lahko, denimo, posameznik prijavi potujčevanje slovenščine?
Udeležence naših delavnic informiramo, da je po Zakonu o javni rabi slovenščine mogoče podati prijavo kršitve na področni inšpektorat, npr. za zdravstvo, šolstvo itd. ali pa na Službo za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo, na Inšpektorat RS za kulturo in medije ali na Tržni inšpektorat RS. Možnosti je veliko, vseeno pa število prijav upada. V letu 2015 je bilo vseh prijav 52, leta 2020 pa so na Službo za slovenski jezik prejeli le eno in leta 2021 doslej tri. A tudi leta 2015 je bila od 52 prijavljenih kršitev samo ena oglobljena, druge pa bodisi zavržene bodisi je bilo izrečeno opozorilo, prepuščeno v reševanje področnemu inšpektoratu ali ugotovljeno, da kršitve ni bilo …
Videti je, da ta zakon ignorirajo tako uporabniki kakor odgovorna oblast. Prav gotovo je vsesplošno nespoštovanje zakona kazalnik, kako visoko na lestvici družbenih prioritet kotira skrb za jezik. Predstavljajte si, da bi se to dogajalo npr. pri Zakonu o cestnem prometu!
Slišati je tudi, da v podjetjih s tujimi lastniki slovenščina prav tako izginja. Tam se govori francosko, nemško, angleško, samo slovensko ne! Torej je lastništvo več vredno od slovenščine, ki je uradni jezik naše države?
Slišimo, da v teh podjetjih raba tujega jezika ni uveljavljena samo v uradnem poslovnem komuniciranju, ampak se morajo v tujem jeziku v službi pogovarjati tudi sodelavci med seboj. Mislim, da tako ni bilo pri nas niti v najbolj surovem kapitalizmu 19. stoletja.
Problem je širši, upad spoštovanja jezikovne kulture je v tem primeru posledica lahkotnega razprodajanja podjetij tujcem, ne da bi poskrbeli za tako osnovne pravice državljanov, kot je sporazumevanje v lastnem jeziku! To, da je slovenščina vsaj deklarativno tudi uradni jezik EU, v takih primerih prav nič ne pomaga.
Kdo podpira mlačnost in malobrižnost do slovenščine?
Žal kar Slovenci sami, vsevprek. Zgodi se, da sedim na kakšni mednarodni konferenci, ki jo prireja slovenski organizator. Na vprašanje organizatorja, ali občinstvo potrebuje povzetke ali prevajanje v slovenščino, vsi uslužno odgovorijo, da ne, češ saj znamo vsi angleško – brez zavedanja, da je to »ponosno« razkazovanje znanja pravzaprav samoponižanje, zatajitev lastne identitete, ki je sploh nihče »od zunaj« ne zahteva in je popolnoma nepotrebna.
Naj dodam, da tudi politiko figo briga za slovenščino. Skrbi za slovenski jezik (in kulturo) ni v predvolilnih programih političnih strank, o tem ne poteka nobena parlamentarna debata, o pomenu slovenskega jezika vsaj jaz še nisem slišala ničesar tehtnega izjaviti kulturnega ministra, pa njegovih predhodnikov tudi ne.
Več v reviji Zarja Jana, št. 32, 10.8. 2021
