Dovolite, da se uvodoma ubranim očitkov tipa: »Kaj se pa spet ti oglašaš, ko sploh nisi strokovnjak?« Vendar živimo v času, ko se je vsa znanost hiperspecializirala, ker jo k temu sili sistem financiranja. Vsak je primoran raziskovati svoj kotiček mikrokozmosa, v katerem seveda ni kaj revolucionarnega odkriti. Geniji so na tihem postali nezaželeni.
Slepa kura zrno najde ... Kreativnost pa temelji na povezovanju poprej nepovezanih konceptov, in te je praviloma najti na različnih področjih znanosti in življenja. A projekt, ki združuje dve področji, je obsojen na smrt: kdo pa se še spozna na, recimo, biomehaniko, s katero se širi koronavirus po telesu, jahaje imunske celice, in obenem na učinek presnovnega sindroma na funkcijo ene od imunskih celic?
Tako se moramo oglašati laiki, pač po reklu, da vsi ljudje vse vedo ... Še posebej pa najdevajo zrna kure, ki smejo kljuvati vsepovsod … Zdravniki trenutno ne utegnejo brskati po tujih revijah, mi brezdelneži pa lahko. Mi, ki nas vse zanima in v vse vtikamo svoj kljun, smo torej te prislovične slepe kure.
Kakšna so zrna, ki jih odkrivajo amaterji? No, recimo … Problem odstranjevanja naftne godlje, ki se je strjevala v podpalubju ladij, namenjenih posnemanju nafte z oceanske površine po razlitju Exxon Valdeza, je bil rešen šele, ko se je laik domislil, kako v zidarstvu rahljajo strjujoči se cement, in izdelal preprost palični vibrator.
Zato si tudi jaz drznem pisati o vsem mogočem – ne z namenom, da bi vas obsipal s svojimi mnenji, ampak da bi prispeval kako idejo in predlog. Kot dolgoletni prevajalec poljudne strokovne literature sem v stiku z znanostjo na mnogih ravneh in področjih, obenem pa kot ustvarjalec nagnjen tudi k mentalnemu pohajkovanju. Govora bo kajpak o covidu-19.
Testirana slaba dvajsetina okuženih! Kolektivnega jemanja brisov ni bilo v Evropi nikjer, že na začetku so jih jemali le ljudem, ki so kazali simptome (vročina, kašljanje, utrujenost, zadihanost). O zdravi in asimptomatično kužni populaciji, torej tisti BREZ SIMPTOMOV, ne vemo nič. In očitno še dolgo ne bomo nič zvedeli. Enako je tudi v Sloveniji, po številu testiranj na milijon prebivalcev smo na tretjem mestu. Testiramo namreč le ljudi z izkazanimi simptomi in pa klinično bolne. Ukrepi, kakršen je izolacija prebivalcev po domovih in omrtvičenje javnega življenja in delovanja, pa so dokaz, da se oblast zaveda problema »nevidne epidemije« med netestiranim prebivalstvom.
Na temelju študije londonske School of Hygiene & Tropical Medicine Italijani pišejo, da je bila v Italiji (ki je po pogostnosti testiranja sicer takoj za Slovenijo!) testirana kvečjemu slaba dvajsetina vseh okuženih. Ekstrapolacija tega modela kaže, da je bilo v Italiji v zadnjih dveh mesecih okuženih – oziroma je še – 1.200.000 ljudi. Petdesetina prebivalstva.
Naš korelat bi znašal torej približno 35.000 okuženih.
Vendar še vedno nihče ne testira prebivalstva nasploh.
O prekuženih pa nič? Sam se že nekaj dni ponujam kot prostovoljec, da bi obiskoval osamljene ali počel kaj drugega koristnega, kot pa da samo igram tarok, pa me zavračajo kar tako, »načelno«, češ da sem pri 69 letih »rizičen«. Namesto da bi me testirali, še sploh na titer, ki bi pokazal, da sem infekcijo uspešno prestal in da sem torej nekužen in imun. Tako testiranje, ki bi zajelo oba konca problema – ali si BIL okužen in ali si ŠE kužen – bi bilo nujno, saj sicer ne moremo vedeti, kaj se sploh dogaja. Koliko ljudi oboleva? Koliko jih umre? Koliko jih je v Sloveniji okuženih, koliko prekuženih? Katere skupine so ogrožene – in zakaj? Koliko je kompliciranih primerov in koliko imajo ti primeri še dodatne bolezni in komplikacije?
O projekcijah, če so sploh kje izračunane, ne zve javnost nič. Najbrž zaradi politkorektnosti, podobno, kot še nihče ni zapisal, da je povprečna starost umrlih italijanskih bolnikov s sindromom oteženega dihanja tako rekoč enaka povprečni pričakovani starosti (med 81 in 82 let) in da je to kar častitljiva starost, sploh če jo primerjamo s tisto iz časa španske gripe ali še prej črne kuge.
Stopnje smrtnosti – ne pomenijo nič. O problemu pomanjkanja podatkov se je pred kratkim (17. marca) razpisal slavni zdravnik John P. A. Ioannidis, profesor epidemiologije in populacijskega zdravja, sicer pionir metaznanosti, zaposlen na Medicinski fakulteti univerze Stanford, v reviji Stat (link https://tinyurl.com/kovid-stat), v razmišljanju z naslovom »Se pripravlja fiasko? Medtem ko se pandemija koronavirusa krepi, se odločamo o njej brez opore zanesljivih podatkov«najprej ugotavlja, da so paralizirajoči ukrepi drakonski, obenem pa nihče ne ve, kakšne bodo njihove dolgoročne posledice. Doslej zbrani podatki o tem, koliko ljudi je okuženih in kako se razvija epidemija, so popolnoma nezanesljivi. Glede na trenutno omejen obseg testiranja spregledujemo nekatere smrti, verjetno pa tudi neznansko večino okužb s covidom-19. »Ne vemo, ali je število nezajetih podatkov enako zmnožku zajetih krat 3 ali krat 300. Tri mesece po prvotnem izbruhu večina držav, vključno z ZDA, ni zmožna stestirati množic in ni države, ki bi razpolagala s podatki o prevalenci tega virusa znotraj reprezentativnega naključnega vzorca splošne populacije. … Stopnje umrljivosti, o katerih poročajo – med njimi je uradna 3,4-odstotna stopnja Svetovne zdravstvene organizacije – vzbujajo strah in trepet, obenem pa ne pomenijo nič. Med testiranimi okuženci je namreč nesorazmerno veliko takšnih s poprejšnjimi hudimi simptomi in slabim izidom. Ker večina zdravstvenih sistemov lahko izvaja le omejeno število testov, se utegne v prihodnosti pristranskost pri izboru testiranih kvečjemu še slabšati.« Potem profesor obdela edini primer testiranja celotne populacije v izolaciji – vseh potnikov v karanteni na turistični križanki Diamond Princess. »Tam je znašala umrljivost en odstotek, vendar je šlo v veliki meri za starejšo populacijo, pri tej pa je smrtnost zaradi covida-19 tako ali tako veliko višja.« Profesor izvede iz teh podatkov projekcijo in dobi za celotno ameriško populacijo stopnjo umrljivosti 0,125 odstotka, s tem da je zaradi majhnosti vzorca na ladji mogoče odstopanje faktorja 5 navzgor ali navzdol (0,025–0,625 %). Upoštevaje še višjo kroničnost v vzorcu in možnost poznejših smrti pa se ocena razširi na razpon med 0,05 odstotka in 1 odstotkom.
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
