Že mnogo let njegova do popolnosti urejena pojava očara vsakogar, ki ga sreča. Že dolgo nas v pogovorih zabava s simpatično, čisto svojo slovenščino. Že dolgo vemo, da je velik ljubitelj mačk in je njegovo stanovanje popolnoma belo. Da je nekaj let ustvarjal kostume za slavni kanadski cirkus akrobatov Cirque de Soleil. Da se v njegovi glavi dogaja marsikaj in izbruhne v prepletu čudovitih tkanin, barv, vzorcev, nepojmljivih oblik. Da njegova domišljija in ustvarjalnost nimata meja. Da so njegove kreacije umetnost. In da je tudi Alan sam nekaj čisto posebnega.
Na ljubljanskem gradu so ob 33-letnici Alanovega ustvarjanja in 13 let po retrospektivni razstavi Kostumografija 1986–2006 v Palaciju in Stanovski dvorani pripravili tridelno razstavo. Gledališka bitja so poimenovali razstavo njegovih odštekanih gledaliških, opernih in filmskih kostumov, ki so nastajali v letih od prve razstave pa do danes. Drugi del razstave ima naslov Počivaj v miru, v njem je zbranih sedem figur iz sanj, domišljije, podzavesti, mitologije. Zadnji, tretji del pa je pogled v Omaro norega klobučarja, ta omara ima 37 predalov, v vsakem vidimo klobuk, pripadajoč telovnik, srajco, kravato, verižico, medaljon, čevlje ... in večinoma so to Alanova zasebna oblačila, nosil je vsa razen sedmih, izdelanih prav za to razstavo. Po barvitosti, odštekanosti, navdihu se kajpak prav nič ne razlikujejo od drugih tridesetih. Mimogrede, v vsakem predalu se ozadje ujame z barvo in vzorci oblačil ter dodatkov v popolnost, ki lahko ima le Alanov podpis.
V Palaciju in v Stanovski dvorani je občutje slovesno, pa tudi temačno, skrivnostno, glasba poudarja izjemnost kostumov, likov, govorico oblačil. Vsakemu bo najbrž povedala drugačno zgodbo, nas pa je dan po odprtju razstave zanimalo, kakšno bi nam povedal Alan.
Celoten članek lahko preberete v reviji Zarja Jana, št. 28, 9.7.2019.
