Znano je bilo, da ima zdravstvene težave, saj se je moral oktobra lani zaradi nenadne možganske krvavitve umakniti s televizije. A se je nekaj tednov pozneje vrnil v svoj šov in pred kamere. Tako bo lažje premagal težave, je nasmejano komentiral. Vsi so upali, da bodo zdravstvene težave pozabljene, čeprav je bil zadnje čase vidno utrujen.
Še večer prej je bila na prvem sporedu nacionalne televizije na sporedu njegova oddaja. Nenadoma pa je bilo treba sprejeti, da Frizzi nikoli več ne bo preko televizijskih ekranov vstopil v številne domove, tako kot zadnja leta vsak dan pred osrednjim dnevnikom z oddajo Dediščina. Javnost ni izvedela za natančen vzrok smrti, a sklepati je mogoče, da je bila krvavitev posledica tumorja, ki je hitro napredoval.
Kako priljubljen je bil Frizzi, se je pokazalo v naslednjih dneh. Italija takšne vrste žalovanja še ni doživela. V šestdesetmilijonski državi bi namreč težko našli koga, ki ne bi poznal njegovega nasmejanega obraza in imena. Žalovanje vseh, ki so osebno ali s televizijskih zaslonov poznali Frizzija, je bilo ganljivo.
Že prve ure po objavi novice so v državi kar pozabili na politične razprtije po pravkar končanih volitvah in druge vroče teme. Program državne televizije se je v celoti prilagodil žalovanju za izjemnim sodelavcem. Umaknili so vsakdanji zabavni program, vse informativne oddaje so se začele z novico o voditeljevi nenadni smrti.
Od jutra do večera so se v studiu v živo vrstile osebe in se vsaka na svoj način spominjale simpatičnega voditelja ter, kot se je pokazalo iz pogovorov, plemenitega prijatelja in človeka. Znane medijske osebnosti, igralci in voditelji ter drugi sodelavci iz ozadja oddaj so pretreseni govorili o tem, kako izjemen človek je bil Frizzi. Bolj kot za sodelavca so ga imeli za prijatelja. Med pogovori niso mogli zadrževati solz.
Predstavljal je dobre ljudi. Pravi fenomen pa je bil odziv javnosti. Ta je dokazal, kako pomembna osebnost je bil pravzaprav zanjo človek, ki ni odločal o njihovi usodi, temveč jih je le želel vsakodnevno spraviti v dobro voljo. V torek so krsto pokojnika prenesli na sedež državne televizije, v avlo, in tam so se od njega lahko poslovili običajni ljudje. Več kot deset tisoč jih je prišlo in vsak je na svoj način povedal, zakaj se je prišel poslovit od svojega prijatelja in brata, kot so ga imenovali.
»Vsak dan sem večerjala z njim,« je povedala starejša gospa. »Sama živim in Fabrizio je bil moja družba. Tako prijazen je bil. Ne znam si predstavljati, kako bo brez njega.« V vrsti so bili stari in mladi. »Odraščal sem s Frizzijem, zato sem se prišel poslovit od njega. Osebno ga nisem srečal, a imam občutek, kot da me je s svojo prijaznostjo pomagal vzgajati,« je ganjen povedal tridesetletnik. »Predstavljal je dobre ljudi Italije. Ne vem, koliko jih je še ostalo, a on je bil vsekakor prav tak,« je dejal neki gospod. Nikoli se ni sprenevedal, nikoli ni bil narejen, so dodali drugi. »Moja mama ima 90 let, ne vidi več in je nemočna. Zvečer je počakala, da je slišala Fabrizijev glas, da je lahko v miru zaspala,« je pretreseno povedala gospa v vrsti. Mlajša ženska ni skrivala solz. »V njegovi družbi sem pozabila na tegobe vsakdanjega življenja,« je dejala. Bil je pravi mladenič, kot da bi jih imel še vedno dvajset. »Imeli smo občutek, da se je razdajal za nas in da je imel poseben dar sočutja,« je omenil drugi gospod. »Čutili smo, da je skromen, dober in pošten človek, eden izmed nas, naš prijatelj. In ker je vsak večer prišel k nam domov, smo ga imeli za družinskega člana.« Tudi skupina redovnic se je prišla poklonit spominu na Frizzija. »Seveda smo tudi me gledale njegove oddaje. Nikoli ni šel čez rob spodobnosti, občudovale smo njegovo sočutje in prijaznost. Kaj takega zmorejo le redki. Nikoli ga ne bomo pozabile. Osebno ga nismo poznale, a smo bile njegove občudovalke,« so povedale. »Vesele smo, da je Bog ustvaril takega človeka! Tako kot v srca vseh Italijanov je vstopil tudi v naša. Zmolile smo zanj in prepričane smo, da ga je Gospod sprejel v svoje kraljestvo miru in veselja, ki ga je Frizzi vedno ponujal nam. Bil je moder, umirjen, pošten. Kot bi bil naš brat,« so dodale. Mnogi so se strinjali, da je težko izbrati prave besede za to, kar čutijo. In da v vsem, kar so rekli, ni lažne retorike. Niso ga opisovali kot karizmatičnega, temveč kot nekoga izmed njih, ki so ga imeli preprosto radi.
Rešil mi je življenje. V dneh po Frizzijevi smrti je svojo zelo osebno zgodbo razkrila 30-letna Valerija Favorito. »Fabrizio mi je rešil življenje,« je začela z besedami, ki jih je pretresena komaj izbirala in izgovarjala. Ko je bila stara deset let, je zbolela za levkemijo. Edina rešitev je bila presaditev kostnega mozga. Frizzi je že pred leti vodil oddajo, s katero so želeli spodbuditi gledalce, naj se prijavijo v evidenco darovalcev. Na začetku je za to potreben le formalni pristanek in odvzem krvi, in to je naredil tudi Frizzi.
Šest let pozneje je usoda hotela, da so prav njega poklicali in obvestili, da bi njegov mozeg lahko rešil mlado življenje. Voditelj se je takoj odzval in pristal na presaditev. Zaradi posega ni mogel voditi redne oddaje, kar je njegova kolegica, ki ga je nadomeščala, gledalcem povedala v živo. Darovalci in prejemniki vedno ostanejo anonimni, a oddajo je prav takrat gledal oče deklice, ki je imela srečo, da so zanjo našli darovalca. Vse se je ujemalo: moški, starost, kraj in čas posega. Darovalec je bil lahko le Frizzi, kot je z dodatnimi podatki več let pozneje ugotovila Valeria. Želela se mu je osebno zahvaliti, zato ga je poiskala in do zadnjega dne sta ostala zelo povezana. »Neverjetno prijazen je bil do mene, ves čas je preverjal, kako mi gre. Ko sem bila zadnjič v Rimu, sem mu dala vabilo na mojo poroko, ki bo septembra. Prosila sem ga, naj bo moja priča. Frizzi je bil zelo vesel in je rekel: 'Vse bom naredil, da pridem, a ničesar ti ne morem obljubiti'. Takrat je bil že bolan in najbrž je slutil, kaj se lahko zgodi,« je objokana pripovedovala Valeria. O Frizzijevi dobrodelnosti in naklonjenosti do vseh, potrebnih pomoči, so spregovorili še mnogi drugi. Bil je človek, ki se je znal razdajati že takrat, ko je bil še najstnik, in je k temu spodbujal svoje sošolce.
Pogreb z dolgim aplavzom. Pogreb je državna televizija prenašala v živo. Tako se je od priljubljenega voditelja lahko poslovila vsa Italija, ki je spremljala cerkveni obred z ganljivim nagovorom duhovnika in najtesnejših prijateljev iz medijskega sveta. Na Ljudskem trgu sredi Rima, pred tako imenovano cerkvijo umetnikov, se je zbralo na tisoče ljudi. Krsto so ob odhodu iz cerkve pospremili z dolgim aplavzom.
Frizzija so pokopali v rojstnem kraju Bassano Romano blizu Rima. Med potjo do tja so ljudje stali ob cesti v dolgih vrstah in ustavili promet. Krajani so večer pred tem pripravili procesijo v njegov spomin. Prijatelji iz otroštva in mladosti so obujali spomine na skupne čase, včasih tudi nasmejano, saj je bilo tam, kjer je bil Frizzi, vedno tudi veliko veselja. Župan je povedal, da ga je večkrat obiskal in se zanimal za domači kraj. »Ko je slišal, da zbiramo denar za elektronske šolske table, se je takoj odločil, da eno sponzorira kar sam. To je le en dokaz, kakšen je bil naš dragi prijatelj. »Tudi zdaj, ko bo pokopan pri nas, bomo pazili nanj,« so zatrjevali domačini.
Živel je za hčerko. Frizzi ni bil človek, o katerem bi brali na naslovnicah rumenih časopisov, čeprav so gledalci poznali tudi njegovo zasebnost in je o njej vedno odkrito govoril. Na začetku kariere je bil več let v zvezi z Rito Dalla Chiesa, sovoditeljico nekaterih oddaj in hčerko pokojnega generala, ki ga je umorila mafija. Bila je enajst let starejša od Frizzija, njun zakon je trajal deset let. Kmalu zatem je med vodenjem izbora za miss Italije spoznal svojo drugo ženo Carlotto Mantovan. Lepotica je 24 let mlajša, a kot je nasmejano komentiral voditelj, ne izbira razum, temveč srce odloča, v koga se boš zaljubil. Par se je poročil po tem, ko se mu je rodila hčerka Stella, ki je zdaj stara pet let. Frizzi je tako postal oče pri petinpetdesetih in si je zelo želel, da bi jo lahko videl odraščati. To je večkrat povedal, tudi ko je najbrž že čutil, da mu ne bo dano.
Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.
