Če ne motika, pa roboti?! Za začetek smo dr. Janeza Posedija vprašali, kako si predstavlja, da bodo največji slovenski kmetje, ki dobavljajo hrano za večje trgovske verige, vso to količino pridelali zgolj z motiko in brez kakršnih koli sredstev, ki so pri tako masovni pridelavi včasih pač nujno zlo, če ne želimo biti ob ves pridelek. Naj kmetje, če jim pridelek napadejo gosenice in je treba ukrepati takoj, golazen lovijo z motikami? »Če se malo pošalim, nikakor nisem imel v mislih, da bi gosenice, ki jih omenjate, 'zatirali' z motiko. Izjava se je nanašala na uporabo herbicidov, torej sredstva za zatiranje plevelov. V nadaljevanju svoje izjave sem pojasnil, da bo razvoj v prihodnje prinesel velike spremembe. Če omenim samo možnosti, ki jih prinašata digitalizacija in uvajanje robotov v kmetijstvo. Nekje leta 2000 so prvič predstavili komercialni robot za molžo krav. Takrat sem bil prepričan, da bo minilo nekaj desetletij, preden bodo ti 'delali' tudi pri nas. Pa sem se zmotil. Cene so padle, naši rejci pa so relativno hitro začeli uporabljati robote za molžo, saj so ti del digitalizacije prireje mleka. Z njo se zbirajo številni podatki v realnem času, kar omogoča rejcu bistveno boljši pregled nad zdravjem in dobrobitjo krav. Tudi v poljedelstvu, pridelavi zelenjave in sadjarstvu se razvijajo sistemi, ki bodo bistveno zmanjšali potrebo po tem, da motiko poganja človeška roka. Tudi roboti danes že ločijo med plevelom in rastlino, ki jo pridelujemo. Na področju zdravja rastlin se pojavljajo pristopi, ki bodo omogočili proizvodnjo hrane in krme brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Torej bomo verjetno v bližnji prihodnosti imeli na voljo nekemične metode tudi za zatiranje omenjenih gosenic. Kmetijstvo se močno spreminja, tudi če tega ne opazimo. Zmanjšuje se število ljudi, ki delajo v kmetijstvu, in število kmetijskih gospodarstev. Polnovredna delovna sila na kmetijskih gospodarstvih se je v obdobju med letoma 2010 in 2016 zmanjšala za več kot 27.000 oseb. Število kmetijskih gospodarstev pa se je v enakem obdobju zmanjšalo za več kot 16.000,« je odgovoril.

Hm, za zmanjšanje števila ljudi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, najverjetneje ni toliko kriva digitalizacija dela kakor mačehovski odnos do slovenskega kmeta, bi si drznili pripomniti.  In to, da se število kmetij tako drastično zmanjšuje, je kvečjemu znak za alarm. Postajamo torej čedalje bolj odvisni od uvoza – in katera država bo prehranjevala najprej druge države, če pride do prehranske krize, kar se v času globalnih podnebnih sprememb lahko zgodi čez noč!?

Pridelovalcem iz drugih držav preprosto ne moremo konkurirati. Peter Burger, kmet in dobavitelj hrane za vse večje trgovce v Sloveniji, opozarja, da že sedaj hodijo po njivah z motiko, ker si naši odgovorni v Bruslju niso izpogajali enakih pravic oziroma dovoljenj, kot jih imajo sosednje države. »Ali ste na policah po Sloveniji, tudi če ste hodili z lupo, videli strunast francoski krompir (luknjičast, pojeden od strun)? Odgovor je ne, ker oni lahko uporabljajo pripravke na osnovi klorperifosa. Ali ste že opazili, da bi francoski krompir na policah imel kalčke ali izsušeno kožo? Ali ste opazili, od kod prihaja čebula marca, aprila, maja in junija? Odgovor je: iz Hrvaške, Italije, Avstrije, Nemčije, Nizozemske, vendar ne iz Slovenije, ker v Sloveniji ni dovoljen pripravek fazor, ki naredi pridelek čvrst, se ne izsušuje, ne kali in ne gnije. Trgovci pa krivdo valijo na nas, češ da ne znamo pridelati lepih pridelkov, ki bi bili dolgo obstojni na policah in na prerezu brez lis ... Zagotavljam vam, tudi mi to znamo! In ne samo to. Imeli bomo veliko večje dobičke za veliko manj dela. Sedaj škropimo od tri do dvanajst dni, ker to počnemo z žegnano vodo. Če bi imeli enake pripravke kot pri naših sosedih, bi škropili od 12 do 21 dni. Ne bi potrebovali motike in trgovci ter kupci bi bili veseli, ker bi imeli zelenjavo, ki bi se svetila, brez pikice v hladilniku bi bila sveža en mesec in vsi bi bili srečni in veseli. Sedaj moramo neprestano odgovarjati trgovcem in kupcem, zakaj je naša zelenjava ob prerezu luknjičasta, zakaj ima rjave pege in takoj začne propadati, a nam seveda nihče ne verjame, da je to zato, ker je – brez kemije. Še več, menijo, da smo mi nesposobni in da naše stranke  kupujejo domačo slabo robo oziroma, kot nam je nekdo napisal, da prodajamo šrot.«

Toliko torej o ozaveščenosti slovenskih kupcev. Raje imamo napihnjeno, spolirano, s strupi zalito poceni zelenjavo in sadje kot zdravo domačo. Smo torej kaj boljši od tistih na položajih, ki govorijo eno, delajo pa drugo?  »Ne da bomo delali z motikami. V bližnji prihodnosti sploh ne bomo mogli več delati na ta način, ker sodobni stranki vedno pomeni več videz, ki pa ga mi v teh pogojih ne moremo zagotoviti. In tudi takšne cene ne,« poudari Peter.

Več v reviji Zarja, št. 50, 12. 12. 2017.