V osnovni šoli se spet obetajo spremembe. Tokrat se bolj kot uvedbi obveznega tujega jezika v prvem razredu in s tem dodatni obremenitvi prvošolčkov posvečamo rušenju koncepta podaljšanega bivanja. Z njim ima mnogo šol precej težav že zdaj, saj se bolj kot z vsebino ukvarjajo z zapleteno birokracijo, s seznami in preračunavanjem, da so skupine ves čas polne. Bodo po novem morali starši plačevati za varstvo po 16. uri?

V zadnjih petih letih ministrstvo šolam ne odobri več toliko ur podaljšanega bivanja, kot bi jih potrebovale. Tako so eni najstarejših ljubljanskih šol, Osnovni šoli Polje, z ministrstva za prihodnje šolsko leto odobrili zgolj 178 ur, čeprav imajo na šoli vse več učencev in bi potrebovali 203 ure. Tudi drugi ravnatelji imajo podobne težave, pravi ravnateljica Barbara Smrekar. »Dejanske potrebe otrok in staršev ministrstva ne zanimajo. Če bi šola ob 15. uri zaprla vrata, bi se izšlo.«

Kako naj pridem ob 15. uri iz službe, se ob tem vpraša vsak zaposleni starš. Časi se spreminjajo, delovni čas z njimi, še posebno v mestu se je v manj kot 30 minutah težko prebiti z enega konca na drugega. Še celo da pridemo po otroke ob 16. uri, je nemogoče. Bomo za varstvo – na ministrstvu pravijo, da je to nadstandardni program – morali plačevati starši?

Boris Zupančič, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, sicer pravi, da s spremembo zakona prav nič ne jemljejo, celo dodajajo in da se preplah med pedagogi ustvarja zaradi nenatančnega branja predloga spremembe zakona. »Podaljšano bivanje zdaj traja 250 minut (petkrat po 50 minut) na dan, po novem dodajamo še 20 minut (trikrat po 50 minut za razširjeni program in dvakrat po 60 minut popoldanskega varstva).«

Ministrstvo ne dovoli toliko ur podaljšanega bivanja, kolikor je otrok, ki bi ga potrebovali! Smrekarjeva, ki predloži tabelo s shemo podaljšanega bivanja (OPB) na svoji šoli z 293 v OPB vključenimi otroki – tabela dokazuje, da je organizacijsko to sila zapleten zalogaj –, odgovarja: »Preden oblikujemo program podaljšanega bivanja, preučimo prijavnice staršev, na katerih so napisali, do kdaj bodo njihovi otroci v naslednjem šolskem letu v šoli. V prvih treh razredih so skoraj vsi učenci vključeni v podaljšano bivanje; normativ je 28 otrok v skupini, pri čemer nas zaradi racionalizacije (varčevanja, op. a.) ministrstvo spodbuja, da gremo za dva učenca čez normativ! Kako učitelji to vzdržijo, jih ne zanima, niti to, da se zaradi izgorevanja zaposlenih spopadamo z vedno več bolniškimi odsotnostmi in je posledično veliko nadomeščanja. Zupančič torej razlaga, da traja skupina podaljšanega bivanja petkrat po 50 minut – pri nas nobena skupina ne traja toliko, ker nimamo na voljo toliko ur. Tako smo za naslednje leto prilagodili tri skupine čez normativ, saj je število otrok, ki potrebujejo podaljšano bivanje, čedalje večje! Ure nam pa iz leta v leto krčijo. Naša prilagoditev je tudi ta, da imata četrti in peti razred podaljšano bivanje samo do 15. ure. Niti ena skupina nima na voljo 250 minut podaljšanega bivanja!«

V to, da ministrstvo s spremembami zagotavlja še več časa, preprosto ne verjame. Tudi ne razume, kakšna logika stoji za tem, da imajo več otrok, odobrili pa so jim še manj ur kot lani. Brez obrazložitve, po kakšni metodologiji to počno. »Kakšna logika stoji za tem?«

Škoda za otroke. Sogovornica, sicer pedagoginja ter učiteljica matematike in fizike, ugotavlja, da otroci podaljšano bivanje v tem času potrebujejo bolj kot kadar koli. »Obiskala sem že nekaj evropskih držav in se seznanila z njihovim šolskim sistemom in lahko rečem, da je ta sistem pri nas dobro zastavljen in da trenutno še dobro deluje. Če bodo uvajali korenitejše spremembe, se lahko zelo razvrednoti, kar je škoda za otroke! Treba je vedeti, da podaljšano bivanje ni samo varstvo otrok, dokler starši ne pridejo ponje. Ima svoj program in tudi učitelji podaljšanega bivanja morajo narediti pripravo zanj. Sestavljeno je iz nekaj osnovnih elementov: sprostitvena dejavnost, čas za prehrano, čas za učenje oziroma domače naloge in čas za ustvarjanje. Podaljšano bivanje ni manjvreden program, temveč popolnoma enakovreden oziroma drugače pomemben kot pouk. Pri podaljšanem bivanju se otroci učijo tudi socialnih veščin, teh otrokom danes zelo primanjkuje, učijo se živeti skupaj, da v skupini počno še kaj drugega, ne da so vseskozi izpostavljeni učenju. Danes je način življenja popolnoma drugačen, kot je bil včasih, otroci so v veliko primerih prepuščeni sami sebi in v času podaljšanega bivanja lahko to dobro kompenziramo. Učitelji pomagajo šibkejšim učencem, medtem ko drugi samostojno delajo. Zato je pomembno, da imamo v tem času pedagoški mir in da starši dopustijo učiteljem, da program do 15. ure brez motenj izpeljejo. Starše na to vsako leto znova opozarjamo ter jim pojasnjujemo, zakaj ni dobro, da se hodi po otroke pred 15. uro. To je v dobro otrok. Po 15. uri pa so na vrsti sprostitvene dejavnosti, igra na prostem ali v telovadnici, program končamo ob 16. uri, nato pa do 17. ure omogočimo še dežurstvo učiteljev – te zadnje ure pa ministrstvo ne financira več. Nekako se znajdemo sami tako, da učitelji pokrijejo manjkajoče ure zaradi poletnega dopusta.«

Več v reviji Zarja št., 27. 04. 07. 2017