Že kot mladiček sem bil pravi lepotec. Zmagoval sem na razstavah in vsi so me občudovali. Pri enem letu pa mi jo je usoda kruto zagodla. Zaradi poškodbe hrbtenice sem ohromel. Bilo je nenavadno, ko nisem več čutil svojih zadnjih tačk, a nisem obupal nad svojim pasjim življenjem! Odkar sem pokukal na svet, sem bil radoveden in vesel kužek in tudi po nezgodi je ostalo tako, saj mi je ob strani nesebično stala moja skrbnica Vesna. Živim polno in le malo je stvari, ki jih ne zmorem. Nič me ne ovira, da se ne bi igral s pasjimi prijateljčki!

S pomočjo kolesc, ki nadomeščajo moje zadnje tačke, sem hiter, okreten in vesel. Številni so bili začudeni, ko se je moja skrbnica odločila obdržati hromega kužka. Veterinarji so ji namreč predlagali, naj me reši klavrnega življenja, ki naj bi me čakalo, ona pa jih je samo zgroženo pogledala. Ta pogled se mi je za vedno vtisnil v mojo pasjo dušo. »Saj tudi za človeka poskrbimo, če postane invalid, mar ne?« je dejala. Ko so ji veterinarji zatrdili, da sicer nisem bolan in da lahko – zdaj se bom povsem razgalil – tudi kakam sam, me je odpeljala domov. Odločila se je storiti vse, da bo moje življenje čim lepše. Prve mesece nama je bilo obema precej hudo, morala sva se navaditi na novo stanje. Brez Vesne mi ne bi uspelo. Tudi zaradi nje sem se res zelo trudil postaviti na zadnje tačke, a mi ni uspelo. Pa sem hitro našel svoj način premikanja, saj moje sprednje tačke so bile pa zdrave, kajne? Poskusil sem – in jupi, šlo je! Res pa sem se moral veliko stvari, ki sem jih prej znal, naučiti na novo. Lulati, no, tega pa žal res ne morem sam. Vesna mi pomaga tako, da iztisne urin iz mojega mehurja, ker ga ne čutim. To počne na štiri ure, da urin ne zastaja in da se ne okužim. Na začetku sem namreč imel veliko vnetij in sem moral vseskozi uživati antibiotike, pa je bila Vesna tako natančna, da se je moje zdravstveno stanje povsem uredilo. Zdaj sem star štiri leta in sem že več kot dve leti brez zdravil. Veterinarji pravijo, da imam vrhunsko oskrbo.

Vsepovsod grem z njo. Včasih mi je kar nerodno, ko vidim, kaj vse skrbnica naredi, da lahko normalno živim. Vsepovsod me vzame s sabo, tudi na počitnice in poslovna potovanja, kar mi je seveda povsem kul, če sem iskren. Njej je verjetno včasih malce naporneje, zato pa jo potem skušam s svojo norčavostjo toliko bolj osrečiti. Hitro je ugotovila, da s svojo invalidnostjo nisem pretirano obremenjen, da sem se prilagodil in povsem lepo živim v okviru svojih zmožnosti. Večkrat mi pove, da je z mojo pomočjo spoznala, kaj je pravzaprav pomembno, namreč, da je treba živeti za vsak trenutek in se že zjutraj veseliti dneva, ker te vedno lahko preseneti kaj lepega. Na to sem zelo ponosen! Pa priznala mi je tudi, da sem jo naučil veliko novega o njej sami in kako nepomembno je, kaj si o tebi mislijo drugi, če se v svoji koži, pa čeprav kosmati, dobro počutiš.

Glavni frajer. Prve mesece po poškodbi sva oba še verjela, da se bo zgodil čudež in bom morda spet lahko hodil. Hodila sva na fizioterapije, ki niso bile najbolj prijetne, a sem potrpel v upanju, da bom res spet hodil. Tudi k raznim zdravilcem me je peljala, a ni zaleglo. Sem si pa okrepil zdravje in imunski sistem, kar je tudi nekaj! Nič čudnega, saj poleg odlične hrane psički pri njej dobimo tudi razne dodatke – probiotike, olje črne kumine, pegasti badelj, vitamine, jaz pa še posebno veliko brusnic zaradi svojih težav z mehurjem. Ko sva se z Vesno sprijaznila, da ne bom nikoli več normalno hodil, sva se začela osredotočati na vse, kar še vedno zmorem, in tega res ni malo. Tudi brez uporabe zadnjih tačk lahko marsikaj ušpičim, kaj šele, ko se odpravim ven s posebnim vozičkom, takrat me ne ujamete! Kako je to mogoče, se sprašujete. Ja, kjer je volja, je tudi pot. Po stanovanju se premikam tako, da zadnje tačke vlečem za seboj. Sem že pravi mojster in ne boste verjeli, kam vse lahko prilezem! Posebno ker je doma vse prilagojeno tako, da se mi ne more nič zgoditi. Ker pa sem si vseeno velikokrat opraskal in odrgnil tačke, so mi naredili posebne hlačke, ki so me varovale. Svet pa se je zame odprl, ko mi je Vesna priskrbela poseben voziček, ki nadomešča moje zadnje tačke. Zdaj sem na sprehodih glavni frajer! Vsak me opazi, zaradi tega še raje pokažem vse, kar znam. In seveda hodim vzravnano. Nočem, da bi ljudje mislili, da sem revček! Kje pa, jaz uživam, prepričan sem, da zmorem vse! Tudi daljšim potem sem kos. Brez težav sem denimo prehodil desetkilometrsko pot v Logarsko dolino in nazaj!

Na posebnem mestu v srcu. Čeprav je moja skrbnica nora na nas kosmatince, ne skriva, da sem jaz na posebnem mestu v njenem srcu. Prepričan sem, da me za nič na svetu ne bi zamenjala. Pravi, da je vse v redu točno tako, kot je! Da sem k njej gotovo prišel z razlogom. In jaz sem ji neskončno hvaležen, za vse, kar je naredila zame, čeprav ji tega včasih morda ne znam pokazati, ker hitim živet, da ne bi česa zamudil. Rad se igram z žogico, z njo preskušam potrpljenje vsakega Vesninega obiskovalca, obožujem crkljanje. Moram pa priznati, da včasih rad preslišim kakšen ukaz, še posebno kadar preganjam druge kužke in seveda, če so v igri psičke, ki se ženijo … A ko se vrnem k Vesni in ji dam poljubček, hitro pozabi, da se je jezila name. Objame me in spet nama je lepo!