Tisto, kar se je nekoč zdelo kot čudežna rešitev za človeštvo, nam je danes v pogubo. S plastiko, nekdaj materialom prihodnosti, smo »okužili« vse v svojem življenju. Z odpada svojo pot nadaljuje v morja, kjer so nastali pravi plavajoči otoki plastičnih smeti, ki leta razpadajo na mikrodelce. Ti zaidejo v žive organizme, z njimi pa jih dobimo na svoje krožnike, ne da bi se tega sploh zavedali. Tako v svojih že tako obremenjenih telesih kopičimo še več strupenih kemičnih spojin. Končna postaja odpadkov torej še zdaleč ni več morje, ampak smo mi! Na svetu vsako leto ustvarimo milijardo ton odpadkov, ki uničujejo naš planet in nas same, zato je zdaj res skrajni čas za korenite spremembe.
V morju več plastike kot rib. Če se ne bomo prebudili in ukrepali, nam je resničnost, ki jo prikazuje simpatični animirani film o robotku Walleju, vse bližja. Robotek je namreč redko bitje na Zemlji, ki se je zadušila pod gorami odpadkov. Ljudje, kolikor jih je ostalo, so se preselili na postajo v vesolje, kjer tavajo stoletja. Od časa do časa pa pošljejo izvidnike na Zemljo, da bi se prepričali, ali je morda le še preživela kakšna bilka, zaradi katere bi bilo življenje na tem planetu spet mogoče in bi se lahko vrnili. Če ne bomo preprečili kopičenja plastike, bi je bilo lahko do leta 2050 v morjih že več kot rib, opozarjajo znanstveniki. V Tihem, Atlantskem in Indijskem oceanu plavajo največji otoki odpadne plastike, z njo se prehranjuje že 40 odstotkov rib, zaradi zastrupitve z njo pa vsako leto umre 1,5 milijona ptic, delfinov, želv in kitov. Kiti so pravzaprav najbolj onesnaženi od vseh živali, zato morajo številne poginule kite odstraniti kot nevarne odpadke. Če bi bili to resnično otoki, bi bilo težave lažje odpraviti, saj bi odpadke nekako pobrali iz morja, tako pa so nekakšna gosta plastična juha, ki se širi v globino tudi do 1500 metrov. Dandanes po vsem svetu izdelamo 8000 kilogramov plastike na sekundo, polovico uporabimo samo enkrat. V oceane vsako leto zaide več kot šest milijonov ton odpadkov (58 milijard lončkov za enkratno uporabo, milijarde plastičnih vrečk, 200 milijard plastičnih steklenic za vodo, milijarde ton gospodinjskih in strupenih odpadkov ter elektronske opreme) in danes skoraj ni več kvadratnega kilometra morske vode brez plastičnih delcev, ki bodo tam stoletja plavali, se razkrajali in zastrupljali organizme. Plastična vrečka za razgraditev denimo potrebuje do dvajset let, cigaretni ogorki do pet let, medtem ko se plenice za enkratno uporabo razgrajujejo 450 let, tako kot tudi plastenke, ribiške vrvice pa kar 600 let! Presunljiv članek iz neke revije postreže s podatkom, da bi plastika pričala o naši malomarnosti še tisočletja po tem, ko nas ne bi bilo več!
Več v Zarji, 13.12.2016
