Pred tridesetimi leti smo začrtali pot k Slovenki leta in jo minuli teden nadaljevali z žensko leta. Skupaj z vami, drage bralke in bralci, smo izbrali prvo žensko leta, zdravnico Evo Macun! Vaš izbor ne bi mogel biti bolj simboličen, saj sta poklic in poslanstvo ženske leta 2016 pomagati pri rojstvu, pri številnih novih začetkih. V Slovenski filharmoniji smo ga pisali skupaj z desetimi nominirankami, z gosti, našimi zvestimi prijatelji, s spodnjimi vrsticami pa vam bomo vsaj kanček duha slavnostne prireditve poskusili prenesti tudi k vam domov. Poslanstvo akcije Ženska leta je nadaljevanje tradicije izbiranja Slovenke leta: slaviti izjemne ženske, se po njih zgledovati, navdihovati in jih predstaviti Sloveniji.
Posebnega vznemirjenja, ki se začne nekaj dni pred prireditvijo, se ne da opisati z besedami, je pa podobno rahlemu črvičenju, misli bežijo k prihajajočemu slavnostnemu večeru, k dolgim pogovorom v uredništvu, pa tudi k načrtovanju garderobe – da bomo povsem iskreni. Malo živčnosti najbrž ne škodi, saj to pomeni, da se naloge lotevamo z veliko odgovornosti. Vsakokrat smo nato nagrajeni s pozitivnostjo, ki je tokrat začela s prvimi gosti prestopati prag Slovenske filharmonije malo pred sedemnajsto uro popoldne, ko v našem glavnem mestu vlada prometni kaos.
V preddverju mogočne lepotice pa se takrat začno prav nič kaotično vrstiti objemi, stiski rok in veselje ob srečanju znanih obrazov (nekateri se enkrat na leto srečajo prav na naši prireditvi).
Dvorana pa čaka slovesno ozaljšana in diskretno osvetljena, nominiranke za naslov ženska leta si nadstropje više izmenjavajo vtise s srečanja pri predsedniku, ki je bil tokrat še posebej zgovoren. Nimajo prav veliko časa, saj se dvorana kmalu zatemni in vsi jih pričakujemo – zvezde večera: »Dame in gospodje, prihajajo nominiranke za prestižni naslov ženska leta 2016!« zadoni po dvorani. Tako se začne in nadaljuje mirno in hipnotično s prvo nastopajočo. Alja Petric nas zaziblje s češko ljudsko Ej, lasko, lasko, zapeto v prekmurščini. Pesem o izgubljeni ljubezni, pospremljena z zvokom tibetanske posode, je magična in prvinska.
Naša prihodnost. Slavnostni večer je bil tokrat v znamenju bele, barve nedolžnosti, iskrenega novega začetka, in tudi beseda kandidatka izvira iz besede candidus, ki pomeni bel, žareč, čist, neprisiljen, nasv uvodu poduči voditeljica Blažka Müller Pograjc, odeta v romantično kreacijo Urške Drofenik, in napove osrednjega govornika večera, pesnika in pisatelja Miroslava Košuto. Ta spregovori o času, družbi in naši skupni usodi. Rojen v kraju z dvema obrazoma – z enim je gledal proti gmajnam in planoti, za katero so se bleščale ostre gore, z drugim, svetlejšim, pa na morje in čez njegovo sivino v skriti svet, v skrivnost. Dvojnost je vladala tudi v njegovi družini: na eni strani partija, na drugi vera, ena nona pomembna udinja Mohorjeve družbe, druga nepismena skrbnica petih otrok. Tako različna družina, a hkrati trdna in nedeljiva celota! V različnosti lahko in zmoremo živeti, nam je sporočeno, med vrsticami pa je slutiti odo ženskam, ki so si izbojevale volilno pravico in v katerih roke je položena prihodnost. »Naše prihodnosti ni brez otrok, krvi naše krvi, teh pa bo vedno manj brez zaščite mater, brez jasli, vrtcev in urejenega šolstva. Za zdravo rast družbe pa sta nujni tudi svoboda misli in avtonomija medijev,« pove pesnik. Verze njegovih pesmi nato voditeljica Blažka subtilno drobi skozi večer.
Več v Zarji, št. 49, 6. 12. 2016
