Bržkone poznate kratico HBDJP, hvala bogu, da je petek, ki se ljudem olajšano izvije ob koncu delovnega tedna. Ampak nobenega, prav nobenega razloga ni, da ne bi uvedli štiridnevnega delovnega tedna – so pa zelo dobri razlogi, zakaj bi ga morali – in kratico popravili v HBDJČ. Scenarij ima eno samo temno točko: še vedno bi ostal dvovejični vzdih OHP: o, hudič, ponedeljek!
Najljubša beseda na p, petek, bi nam postala še malce ljubša, če bi jo priključili najljubšima besedama na s in n, soboti in nedelji, in bi se petek tudi uradno pripojil k vikendu. Za delo bi nam še vedno ostali štirje dnevi – logika in izkušnje namreč kažejo in dokažejo, da je to več kot dovolj.
Kdaj? Ideja o štiridnevnem delovnem tednu nikakor ni nova, naokrog se svaljka in se ponižno ponuja že desetletja, marsikje so jo tudi že preskusili. Formulo 4+3 priporočajo zdravniki, znanstveniki, okoljevarstveniki in ekonomisti, pa še vedno ni jasno, kdaj bo zares prišel njen čas. Britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883–1946) je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pred skoraj sto leti, napovedal, da bomo do leta 2030 delali samo še petnajst ur na teden. Prav tako v tridesetih letih, med veliko gospodarsko krizo, je kralj žitnih kosmičev W. K. Kellogg uspešno eksperimentiral s krajšim delovnikom: uvedba štirih izmen po šest ur namesto treh po osem ur v eni od njegovih tovarn je povzročila padec stroškov in večjo storilnost ter privedla do stotine novih delovnih mest.
Leta 1956 je tedanji ameriški podpredsednik Richard Nixon ne povsem pravilno zaslutil, da »ni več daleč« čas, ko bodo za povsem spodobno življenje zadoščali le štirje delovni dnevi. Leta 1971 je izšla knjiga Rive Poor 4 days, 40 Hours (Štirideset ur v štirih dneh), v kateri avtorica pravi, da bodo podjetja povečala produktivnost in bodo torej na boljšem, če dajo svojim zaposlenim več prostega časa, ter navaja primer tovarne barv, v kateri so zaposleni oddelali enako število ur, torej 40, v samo štirih dneh. Naredili so več, stroški se niso nič povečali, zaposleni so bili bolj zadovoljni.
Nauke Rive Poor je dobra tri desetletja pozneje uspešno prelil v prakso guverner države Utah Jon Huntsman, ki je prihranil veliko denarja s tem, da je ob petkih zaprl javna poslopja. Državni avtomobili so prevozili na milijone kilometrov manj, državni uslužbenci pa so en dan dlje ostajali doma. Država je prihranila na milijone dolarjev. Režim je trajal od leta 2008 do 2011, končal pa se ni zaradi neuspešnosti, temveč zato, ker je Huntsman postal veleposlanik, novi guverner pa se ni zelo upiral, ko je državni parlament štiridnevni teden ukinil. Vendar so medtem Huntsmanov poskus kopirali v nekaterih drugih ameriških državah in mestih.
Manj službe = več sreče. Da je krajši delovnik tesno objet z gospodarskim uspehom, se da dokazati z eno samo besedo: Nizozemska. Hočete še eno? Danska. In še jih lahko natrosimo: Norveška, Irska, Nemčija, Švica, Belgija, Švedska, Avstralija. To so države, v katerih prebivalci delajo najmanj ur na teden, pa so kljub temu gospodarsko trdne. Politično stabilne. In polne zadovoljnih prebivalcev. Če poročilo OECD, ki je zajelo podatke iz leta 2012, poročite s poročilom o najsrečnejših državah, ki ga pripravljajo v OZN, se pokaže, da so to tudi države, v katerih so prebivalci najbolj zadovoljni s svojim življenjem.
Najkrajši delovni teden ima Nizozemska, tam so redno zaposleni leta 2012 delali povprečno 29 ur na teden (in so imeli ob tem vse pravice in ugodnosti, od najrazličnejših dopustov do socialnih transferjev in zdravstvene nege), na Danskem in Norveškem so našteli 33 ur dela na teden, na Irskem 34, v Nemčiji, Švici in Belgiji 35 (ob tem ima vsak Belgijec tudi pravico do enega sobotnega leta, enoletnega premora – v enem kosu ali po obrokih, med katerim mu država in v manjšem delu delodajalec izplačujeta plačo, ostanejo mu tudi vse pravice iz socialnega zavarovanja), na Švedskem in v Avstraliji 36 ur.
In še več stvari imajo skupnih: to so države, v katerih je enakopravnost med spoloma največja, razlike med revnimi in bogatimi pa so najmanjše. V vseh imajo tudi precej visoke davke – a ne gre pozabiti, da imajo tudi visoke plače.
Samo primer Francije malce zamaje zgodbo o uspehu kratkega delovnika: tam imajo že od leta 200 uzakonjen 35-urni delovni teden (pred tem je bilo 39 ur), pa se gospodarstvu v državi ne piše dobro. Ker sindikati silovito branijo pridobljene pravice, skušajo nasprotniki učinek zakona spodjedati s tem, da nenehno nižajo ceno nadurnega dela (to je zdaj vredno 10–50 odstotkov več kot redno delo). Slabe izkušnje s krajšanjem delovnika imajo tudi v Venezueli, kjer so letos uvedli petdnevni (ni napaka!) vikend. Ampak treba je seveda povedati, da so delovni teden začasno skrajšali na samo dva dni zaradi strahovite suše, ki je povzročila veliko pomanjkanje elektrike.
Koliko stane? Delodajalcem postaja vroče in dlake se jim postavljajo pokonci: jih bo skrajšani teden stal več? Zadeve se da lotiti na več načinov, kar različno stane. Eden je kompresija (zgoščevanje, če hočete) delovnih ur, kar pomeni, da ohranite 40-urni delavnik, a ure razporedite na manj dni. Da torej ljudje namesto osem delajo po deset ur na dan štiri dni v tednu. Ta način delodajalca nič več ne stane, zaposleni pa so kljub temu bolj zadovoljni in se čutijo manj obremenjene. Če delate s strankami, pa se bojite, da jim ne bo všeč, da lahko do vas pridejo le štirikrat na teden, to ni nerešljiv problem: v neki švedski občinski upravi, kjer so mnogo let delali le po štiri dni na teden, so poročali, da so začetne pritožbe kmalu usahnile, saj so ljudje ugotovili, da so občinski uradi dovolj dolgo odprti, da lahko vse opravijo pred službo ali po njej. V nekem ameriškem podjetju pa so problem strank rešili tako, da je del zaposlenih delal od ponedeljka do četrtka, del pa od torka do petka, pa je bil strankam tako vedno nekdo na voljo.
En delovni dan v tednu manj pomeni za delodajalca občuten prihranek: če pisarne ali tovarniške hale zapre, prihrani pri elektriki in ogrevanju, kar je v letu dni precejšnja vsota. Za zaposlene en prosti dan več pomeni manj vožnje v službo, torej manjšo obremenitev za okolje ali pa manj denarja za avtobusno ali železniško vozovnico. Študija Davida Rosnicka (Work Hours as a Means of Slowing Climate Change) iz leta 2013 ocenjuje, da bi zmanjšanje delovnika za povprečno 0,5 odstotka na leto do konca stoletja pomenilo od četrtine do polovico manj globalnega segrevanja.
Drugi (in še boljši) način pa je seveda ta, da greste po poti Nizozemske in zmanjšate število ur, da se torej dela štiri dni po osem ur na dan. Ta način je res dražji, ima pa, kot kažejo primeri Nizozemske in drugih uspešnih negaraških držav, pod črto vendarle daljnosežne pozitivne učinke. Na primer večjo zaposlenost, saj si lahko eno službo delita dva človeka s polovičnim delovnim časom, kar je še posebej blagodejno v času gospodarske krize. Srečnejši ljudje delajo bolje, kažejo raziskave, bolj so se pripravljeni potruditi, bolje sodelujejo, bolj so prizadevni pri svojem delu. Če imajo na volj manj časa, da opravijo svoje delo, ga manj zapravijo za zasebne opravke, za surfanje po računalniku, za čvekanje na hodniku. Zadovoljni ljudje manjkrat menjajo službo. Zadovoljni ljudje, so ugotovili, tudi manjkrat kršijo zakone in so boljši državljani.
Preutrujeni ljudje delajo več strokovnih napak, človeškemu faktorju so pripisali tako jedrsko katastrofo v Černobilu kot tragedijo shuttla Challenger, za vse napake, ki so jih zagrešili preutrujeni zdravniki, ne bomo nikoli niti vedeli. Korist skrajšanega delovnika se torej lahko meri tudi z ohranjenimi človeškimi življenji.
Koliko naredijo? Številne študije dokazujejo, da so manj obremenjeni zaposleni srečnejši in dlje ostanejo zdravi. Pa tudi to se je pokazalo, da pri krajšem delovniku delajo bolj intenzivno, zapravijo manj časa in si jemljejo manj odmorov. Še posebej v ustvarjalnih poklicih večje število ur na delovnem mestu nikakor ne pomeni večje storilnosti, nasprotno. Utrujen človek ne more biti ustvarjalen, za kakovostne izdelke potrebujete jasno glavo in spočite možgane. Ustvarjalnosti ne morete zapovedati, niti ji ne morete postavljati norme.
Vzemimo novinarstvo, ki je tudi ustvarjalen poklic: poznamo primere, ko delodajalec novinarjevo delo meri z znaki. Novinarju, ki obvlada svoje delo, ni noben problem v tekst nabutati številnih nepotrebnih pridevnikov in drugih mašil, da dvigne število znakov. Je tak članek boljši, ker je daljši? Seveda ne. Vprašajte bralce – ti imajo raje (dobro napisane) in bolj koncizne članke.
Po drugi strani so poklici, v katerih narava dela ne dovoljuje, da bi zaposleni preprosto zaprli štacuno in šli – take so na primer vse nujne službe: zdravstvo, gasilci, reševalci. Tam se da izgorelost in napake zaradi preutrujenosti reševati z manj urami. Res pa je, da je poskus v neki švedski bolnišnici žalostno propadel – ko so krajši delovnik poskusno uvedli na enem oddelku, so morali poskus predčasno prekiniti zaradi zavisti in negodovanja na drugih oddelkih. Se je pa zato obnesel v švedskem domu upokojencev, kjer je skupina sester, ki je delala po šest ur na dan, na bolniški prebila polovico manj časa (in je manjkrat jemala dopust) kot tiste, ki so delale po starem.
Več dela = več televizije. Vemo, kaj bodo najprej rekli nasprotniki krajšega delovnika: če jim damo še en prost dan, bodo samo dlje viseli pred televizorjem. Ni res – največ televizije gledajo v državah, kjer največ delajo, v Veliki Britaniji, na Japonskem in v ZDA (v VB tudi po štiri ure na dan, kar v povprečnem življenju nanese devet let pred televizorjem). Najbolj izčrpani imajo samo še toliko moči, da se sesedejo pred televizor, medtem ko ljudje, ki so v službi manj obremenjeni, prosti čas preživljajo veliko bolj aktivno.
So pa delavci tudi tam, kjer so zahteve delodajalcev najvišje, našli načine, da si skrajšajo delovnik, le da o tem ne govorijo na glas. V londonskem Cityju, na primer, poznajo veliko primerov, ko izgoreli finančniki diskretno malce izprežejo. Veliko ljudi se je pripravljenih odpovedati delu zaslužka, če to pomeni, da imajo več prostega časa. Britanski arhitekt Michael Pawlyn se je učil pri naravi: noben ekosistem ni ves čas produktiven, treba mu je privoščiti tudi počitek, pravi. Zato daje svojim ljudem »raziskovalne dneve«. To jim pomaga razločevati, pojasnjuje, »med stvarmi, ki so zares pomembne, in tistimi, ki so samo nujne«.
Prosti petek pomeni, da lahko ljudje takrat opravijo veliko stvari, zaradi katerih so morali prej letati iz službe: obisk zdravnika, administrativne opravke, nakupovanje. Petek je dan, ko so otroci v šoli in imajo torej starši veliko časa zase in za nujne opravke (tudi pospravljanje), potem sta pa sobota in nedelja res namenjeni samo še počitku in razvedrilu. Ampak nad prostimi petki visi temna senca: nekateri se zavzemajo za to, da bi tudi otroci hodili v šolo le od ponedeljka do četrtka …
Tako blizu in tako daleč … In zdaj najpomembnejše vprašanje: kako blizu smo štiridnevnemu delovnemu tednu pri nas? No, blizu in daleč. Dobra novica je to, da nam za delo od ponedeljka do četrtka (ali od torka do petka, če vam je ljubše) ni treba spreminjati zakonodaje in čakati na zelo izmuzljivi dobro voljo in zdravo pamet parlamenta. Zakonska možnost za štiridnevni teden že obstaja: 143. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pravi, da se lahko z zakonom ali pa tudi s kolektivno pogodbo določi tudi delovni čas, krajši od 40 ur (a ne manj kot 36 ur na teden), iz 155. člena istega zakona pa izhaja, da sme delovni dan trajati največ 13 ur, tudi obstoječo delovno obveznost 40 ur se torej da ob maksimalnih dnevnih urah razporediti na štiri dni v tednu.
Slaba novica pa je to, da nam za tridnevni vikend ni treba spreminjati zakona – in če možnost že ves čas obstaja, pa je delodajalci skoraj niso izkoristili, to povsem jasno in nedvoumno kaže, da za štiridnevni delovni teden ne kažejo prav veliko zanimanja. Razen seveda, kadar presodijo, da koristi njim. Kar se je že zgodilo najmanj dvakrat. Leta 2008 so štiridnevni delovni teden uvedli v Lami iz Dekanov, leta 2014 pa v podjetju Iskaraemeco – vendar pa so to v obeh primerih naredili zaradi zmanjšanja naročil. Torej zato, ker je šlo podjetju slabo in delavcev niso potrebovali, ne pa zato, da bi zaposlenim olajšali breme. In lahko tako pri nas štiridnevni teden povezujemo samo s slabo novico, ne pa s tem, čemur je v resnici namenjen: srečnejšim, produktivnejšim in zadovoljnejšim zaposlenim.
Na Gospodarsko zbornico Slovenije smo poslali vprašanje, kaj menijo o štiridnevnem delovnem tednu. Niso odgovorili. Že leta 2014 pa je portal Siol.net prav to vprašal podjetnika Igorja Akrapoviča, ki je menil, da se v Sloveniji krajši delovnik ne bo uveljavil, češ da že zdaj delamo premalo. »Prepričujejo nas, da imamo 40-urni delovni teden, toda v resnici v Sloveniji delamo 37 ur in pol na teden. Če imaš proizvodnjo, dejansko veš, koliko ur delaš, ker je pač toliko narejeno,« je rekel.
Že, ampak vse izkušnje kažejo, da pri krajšem delovnem času ljudje dejansko naredijo več (in bolje). Se ne bi splačalo poskusiti?
Več v Zarji št. 37, 13.9.2016
