Tako pravi Nejc Lisjak, študent muzikologije, sicer pa idejni vodja, režiser, prevajalec, igralec, koordinator (in še marsikaj) muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki je bil lani štirinajstkrat popolnoma razprodan in vsakič pospremljen s stoječimi ovacijami. Zaradi velike želje ljudi, ki ga še niso videli, bodo mladi navdušenci, vsi po vrsti amaterji, ki nastopajo iz čistega veselja, muzikal v septembru še petkrat odigrali – čeprav v Kulturnem domu Ihan že vneto pripravljajo naslednji spektakel z naslovom Annie.

Srce te pisane druščine navdušencev je, kot že rečeno, mladi, še ne enaindvajsetletni Nejc Lisjak, ki se je muzikalom zapisal že kot otrok. Odkar pomni, je rad nastopal in igral. Pri dvanajstih je v šoli ustanovil svojo dramsko skupino. »Naš prvi nastop je bil v šolski avli,« se spominja. Ker je skupina veliko obetala, jih je k sodelovanju povabilo Kulturno društvo Franc Kotar iz Trzina. Istočasno je Nejc začel raziskovati tudi muzikale. »Prvi, ki sem ga odkril, je bil Lepotica in zver. Potem pa se je kar odpiralo. Že ko sem gledal posnetke znamenitih muzikalov z Broadwaya ali iz Londona, sem bil povsem očaran. Takšna sinhronost, takšna dodelanost! Zaželel sem si, da bi kaj takega lahko gledali tudi v Sloveniji! Saj imamo nekaj muzikalov na visoki ravni, ampak ljudje vedno iščejo več in še kaj boljšega.« Pa se je spoprijel z izzivom. Prvi muzikal, ki se ga je lotil pri trinajstih letih, je bil malce prevelik zalogaj, priznava. »Pa tudi avtorskih pravic zanj nam ni uspelo dobiti, zato smo priprave umaknili.« Prava priložnost je prišla štiri leta pozneje. »Moj najljubši muzikal je Druščina – Company in tega smo na oder postavljali kar leto dni. Garali smo, se precej odrekali, delali smo zelo osnovnošolske napake in se iz njih učili. Nihče od nas, ki sodelujemo v muzikalih, nima igralskih izkušenj, zato smo bili toliko bolj veseli zelo pozitivnega odziva gledalcev. Ni večjega zadoščenja kot postaviti na oder takšen muzikal, da vse steče natančno tako, kot si si zamislil! Že samo to, da smo predstavo v živo odpeli ob spremljavi klavirja, je bil velik dosežek. Ljudi je navdušil, ker ni tipičen muzikal, ampak spodbuja k razmišljanju.«

Opozarja na aktualne dogodke. Nasploh Nejc izbira teme, s katerimi se odziva na aktualne dogodke in ljudi spodbudi k dejanjem. »Po Druščini smo pripravili Pepelko – znano zgodbo malce drugače. V naši različici Pepelka ne čaka, da bo rešena, in se ne smili sama sebi, temveč za to tudi nekaj naredi.« Z njo so gostovali po lokalnih kulturnih domovih in bili povsod dobro sprejeti. Nato so sprejeli ponudbo KD Mlin Radomlje in KD Ihan, da pod njunim okriljem pripravijo naslednjo predstavo, Moje pesmi, moje sanje. »Ti dve društvi imata fenomenalni predsednici, ki sta nam veliko pomagali. Vsi smo namreč bili pred velikim izzivom, kajti tako velikega projekta se pred tem še ni lotil nihče izmed nas.« Muzikal je izbral, ker je bila lani ravno petdeseta obletnica filma, poleg tega pa se mu je zdelo, da ima zgodba veliko stičnih točk s trenutnim aktualnim dogajanjem. »Ko smo začeli, pa se je projekt kar večal in večal, na koncu se nam je pridružil celo Simfonični orkester Domžale-Kamnik.« Pri glasbenem in organizacijskem delu mu je veliko pomagala glasbena pedagoginja in skladateljica Uršula Jašovec, zborovodja v Radomljah. Ker je vse, kar je povezano z gledališčem, Nejcu v izjemno veselje, je sodeloval tudi pri izbiri kostumov. »Kostumografinja je poslušala moje ideje, potem pa sva se skupaj odločala za kostume. Nekaj smo jih kupili, nekaj smo si jih izposodili. Potrebovali pa smo kar 386 kosov kostumov, česar na začetku nismo predvideli. Včasih smo se vprašali, ali določeno stvar res potrebujemo, potem pa smo si rekli, da hočemo narediti najboljše, kar je mogoče, in smo tvegali.« Denar za postavitev muzikala so dobili iz občinskih skladov, nekaj od donatorjev, upali pa so tudi na uspešnost predstave, ki bi jim povrnila nekaj sredstev.

Vsi sodelujejo prostovoljno. Sodelujoči so od vsepovsod. »Glavna junakinja Maria, Petra Čebulj, je iz Radovljice, veliko pa jih je iz okolice Radomelj in Ihana, sodeluje tudi pevski zbor Drouz iz KD Radomlje.« V svojo ekipo sprejmejo navdušence z ogromno potrpljenja in časa, seveda pa morajo tudi dobro igrati, peti in plesati. »Naša zagnanost in dobro delo sta privabila v naše vrste že kar nekaj profesionalcev, denimo pevki Evo Černe in Nežo Drobnič.« Seveda si vsa ekipa – sodeluje sto ljudi, nastopa pa jih več kot 70, ni mogla niti v sanjah predstavljati, da bo muzikal tako priljubljen. Zaslužek štirinajstih predstav so porabili za kritje stroškov in za nadaljnje projekte. »Brez društva projekta sploh ne bi mogli izpeljati, zato je prav, da gre denar nazaj v društvo. Vsi namreč sodelujemo prostovoljno. Dostikrat slišim, kako se jaz okoriščam s temi projekti, a rad bi videl tistega, ki bi mi pokazal plus na mojem računu,« pravi Nejc. Ki si sicer nekaj denarja zasluži kot učitelj dramskega krožka v eni od domžalskih osnovnih šol, pomaga pa tudi v društvu invalidov Domžale – iz čisto osebnega vzgiba, pravi, ima pa še štipendijo. Muzikale postavlja na odre iz čiste ljubezni do te zvrsti. »Brez tega bi bil izgubljen, muzikali so mi v takšno veselje, da mi ni težko delati tudi po 12 ur na dan. Saj si utrujen, ampak ko vidiš, kako tvoja ideja zaživi, je to fenomenalen občutek! V skupini osebnostno rastemo, razvijamo svoje talente. Še posebej pomembno pa se mi zdi v takšne projekte vključiti otroke, ki bodo tako kakovostno preživeli svoj prosti čas, ne pa da bodo doma sedeli za računalniki in tablicami.«

Ponovitve v septembru. V septembru bo Moje pesmi moje sanje v KD Radomlje, kjer imajo svoje stalno prizorišče, mogoče še nekajkrat videti, potem pa se bodo resno posvetili Annie. »To je muzikal, ki govori o veliki razliki med socialnimi razredi – med tistimi, ki so res bogati, in tistimi na dnu, o času velike gospodarske krize, kar je aktualno tudi danes. Ampak kot pravi glavna pesem muzikala, bo jutri vse bolje!« se nasmehne in doda, da je ta žanr tako priljubljen zaradi glasbe in vsebine. »Še raje pa pridejo ljudje gledat, kar jim je znano. Muzikal kljub svoji navidezni lahkotnosti ni banalna zvrst. Priljubljeni so po vsem svetu, nič čudnega, da nekatere najbolj znane v Londonu denimo predvajajo že več kot 30 let. Zdi se mi, da nismo več pripravljeni poslušati dolgih dialogov, zato je sporočilo lažje prenesti z glasbo.« Njegova največja želja je prodreti v tujino, kjer bi se profesionalno ukvarjal z muzikali. »Čeprav bom tudi vesel, če bomo s to našo družbo še naprej ustvarjali dobre projekte. Izziv mi je najti takšne, ki jih ljudje še ne poznajo, in jih predstaviti. Tako zaradi doživetja kot tudi zaradi njihovega sporočila!«