Kruh je pri Slovencih osnovno živilo, in če ga ni pri hiši, smo kar rahlo panični. Čeprav statistika kaže, da ga vsako leto pojemo manj, pa se pekarne vsaj v glavnem mestu na veliko množijo. Več pekarn, boljši kruh? Nak. Prav v tistih pekarnah, ki so po mestu najgosteje posejane, je najmanj kakovosten. Sicer pa smo lahko s ponudbo kruha v trgovinah za zdaj še zadovoljni. Vendar pozor, če bomo iz dneva v dan kupovali najcenejši kruh, obstaja nevarnost, da na policah ne bo več kakovostnega! Slovenski potrošniki smo mahnjeni na poceni hrano in počasi bodo naše trgovske police preplavljene samo še s cenenimi izdelki.
Ekonomist na področju hrane dr. Aleš Kuhar je s stanjem v slovenskih trgovinah in pekarnah dobro seznanjen. Zaznava zelo nevaren fenomen krčenja in siromašenja ponudbe v slovenskih trgovinah, po drugi strani pa cveti ponudba cenene hrane. »Ker smo Slovenci zblazneli za poceni hrano, je te na policah vedno več. Čeprav številni v to ne verjamejo, še kako drži: mi, kupci, smo tisti, ki generiramo kakovost hrane in določamo, kaj se na policah znajde. Na policah je tisto, kar ljudje kupujemo – nič drugega. Cenena hrana je tista, ki je narejena zato, da bo poceni, in industrija za dosego tega cilja ne izbira sredstev.«
Tako se na naših policah množi slaba hrana v odlično oblikovani embalaži – ta stane več kakor vsebina. Bodite pazljivi predvsem pri slaščicah (piškoti, čokolade, bomboniere), pri mlečnih desertih, mesnih izdelkih, paštetah – tukaj je po Kuharjevih analizah stanje res porazno.
Krčenje ponudbe se lahko zgodi tudi pri kruhu, če se potrošniki ne bomo streznili, začeli kupovati preudarneje in postali (spet) zahtevnejši. Po Kuharjevem mnenju nam bo sicer trda predla. Za zdaj si ponudbe kruha trgovci ne upajo krčiti, saj je kruh visoko v naši nakupovalni izbiri, trgovci pa ponudbo kruha na srečo še dojemajo kot pomembno za celoten vtis o prodajalni.
Smo imeli včasih boljši kruh? Niti ne. Pred 30 leti smo lahko v trgovinah kupovali kruh standardne kakovosti, ki so ga po podobnih recepturah pekli v industrijskih pekarnah. »Vrhunec kakovosti in ponudbe kruha je bil pred petimi leti. Takrat je bilo v Sloveniji veliko kakovostnega in raznovrstnega kruha, pa tudi cenovna gonja ni bila tako velika. Večina ljudi jé kruh, ki ga kupimo v trgovinah in ga pečejo v velikoserijskih pekarnah, s čimer ni nič narobe. Celo več: v teh pekarnah pečejo občutno boljši kruh kot v večini tako imenovanih butičnih pekarn, ki se imenujejo butične zgolj zato, ker so v lokalih, ki jim pravimo butiki. Te so vzniknile in se začele širiti po recesiji, ko se je potrošnik okrepljeno osredotočil na ceno. Za tovrstne pekarne, ki se s kakovostjo prvenstveno ne ukvarjajo, je značilno posebno lastništvo – so praviloma v lasti podjetnikov iz nekdanje skupne države in so izjemno fleksibilne, predvsem je taka njihova delovna sila. V glavnem mestu so nemalokrat odprte 24 ur na dan, po manjših krajih od 6. do 22. ure, in ljudje so jih sprejeli. Če ne bi imele kupcev, teh pekarn ne bi bilo,« razlaga Kuhar. Pekarstvo je delovno zelo intenzivna panoga in strošek dela (in energentov) je zelo velik, večji od stroška za surovine. Zato je za podjetnika zelo dobrodošlo, da so njegovi delavci pripravljeni delati v petek in svetek, več kot predpisanih osem ur itd.
Več v Zarji, št. 35, 30. 8. 2016
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
