število tistih, ki imajo po več bolezni hkrati, njihovo zdravljenje pa je najtežje. Mnogo zdravnikov na takih oddelkih je močno obremenjenih. Ker so njihove odločitve zelo dramatične (življenje ali smrt), morajo biti ves čas osredotočeni. Če pa so neprespani in utrujeni, se hitro lahko zgodi kaj, kar ima za bolnika nepopravljive posledice, lahko povzroči celo smrt. Zato je tako pomembno, da ima vsaka zdravstvena ustanova nad delovnim časom (rednim, izrednim, torej dežurstvom in nadurami) svojih zaposlenih zelo natančen pregled.

Bolniki o utrujenosti zdravnikov nič ne vedo. Plačilni listi zaposlenih zdravnikov marsikje kažejo, da nadzor na tem področju peša, bolniki pa o tem prav nič ne vedo. Vsak lahko upravičeno domneva, da je pred njim dobro usposobljen, spočit zdravnik. Ne gre, da bi ga spraševal, kako dolgo je že v službi, koliko ur zdržema. Pa kaže, da bi morali. Nedavno so v Kanadi opravili raziskavo, ki je zelo nazorno prikazana na spletnih straneh. Novinar, ki se ukvarja z zdravstvom, je v družbi dveh zdravnikov, kardiologa in kirurga, snemal poskus o človeških sposobnostih po tem, ko je buden 26 ur. V Kanadi se namreč dogaja, da nekateri zdravniki delajo tako dolgo brez prekinitve. Med poskusom so morali biti pokonci ves čas, brez dremeža vmes. Vsi trije so imeli na glavi nameščene elektrode, ki so spremljale delovanje njihovih možganov. Poskus so opravljali v laboratoriju, v katerem se sicer ukvarjajo s spanjem. Namen te male raziskave pa je bil ugotoviti, ali bi zdravnikom še smeli dovoliti, da delajo tako dolgo skupaj brez prestanka, in ali je to za bolnike še varno. Že prejšnje raziskave so pokazale, da je petkrat bolj verjetno, da bo neprespani zdravnik naredil diagnostično napako; trikrat več je možnosti, da bo napaka tako huda, da bo povzročila bolnikovo smrt. Taka tragedija se je, na primer, zgodila, ko je na smrt utrujeni kirurg preslišal pozivnik, ki ga je klical na pomoč deklici, ta pa je zato umrla. 
Več v Zarji št. 34, 23. 8. 2016