Minuli teden se je iztekel 14-dnevni poletni tabor za begunske otroke, ki so ga zasnovale in s pomočjo donatorjev in prostovoljcev izvedle Anka Marinšek Počivavšek, Nina Bogerd in Widad Tamimi. S svojo zagnanostjo, dobro organiziranostjo in z željo vsaj malce popestriti poletje begunskim otrokom, ki se v azilnem domu pogosto dolgočasijo, so tabor pripravile v slabem mesecu dni.
Slovenska filantropija, ki je v azilnih domovih redno prisotna, je idejo z veseljem podprla in pripomogla, da je tabor lahko zaživel. »Nikoli še nisem doživela, da bi stvari tako hitro in gladko potekale, kot se je to zgodilo z Anko in Nino. Tega nisem izkusila niti z ljudmi, s katerimi sodelujem že leta,« je bila zadovoljna Widad Tamimi, ki je v Slovenijo prišla iz Milana, tukaj pa domuje že šest let. Njena družina ima zanimivo begunsko preteklost. Njen oče je leta 1967 zbežal iz Palestine, družina njene mame pa ima judovske korenine in prihaja z Dunaja, pot jih je vodila v Trst, nato med drugo svetovno vojno v ZDA in nazaj v Italijo, kjer je mama naše sogovornice srečala bodočega moža, študenta medicine.
Widad je študirala pravo, zato ji zakonodaja in pisanje različnih projektov nista tuja in svoje znanje že nekaj časa uporablja pri pomoči beguncem. Zna tudi nekaj malega arabsko, in ko se je Slovenija lani srečala z množičnim prihodom beguncev, je bilo zanjo logično, da gre na mejo. Sodeluje v okviru Slovenske filantropije, kjer so zelo sodelovalni in odprti za njene predloge. Deluje na terenu in zares opazi, kakšne so potrebe ljudi, ki so trenutno v azilnem domu. Tudi Nina Bogerd, raziskovalka na Tehniški univerzi v nizozemskem Delftu, tam živi z družino tri leta, je na začetku begunske krize odšla na meje, za en teden celo v Grčijo, in od takrat svoj prosti čas posveča številnim projektom za pomoč beguncem – v svoji režiji, v okviru nizozemskih združenj in zdaj skupaj z dvema somišljenicama.
Kuhanje v iraški družini. Nino in Anko je povezal vrtec Akademija Montessori, kamor je bil vpisan Ninin otrok, Anka Marinšek Počivavšek pa je ravnateljica in lastnica tega zavoda, Nino in Wadid so združili aktivno delovanje v begunski krizi, skupna znanka in Facebook. Medtem ko je Widad načrtovala poletje za svoje otroke, se je vprašala, kaj bodo počeli otroci v azilnem domu. Ko so tri sogovornice združile moči, jih nič več ni moglo ustaviti in kolesje se je zagnalo. Na poti so se jim pridružili različni ljudje, starši otrok v Montessorijevem vrtcu, njihovi dobavitelji oziroma podjetja, s katerimi sodelujejo.
»Odziv je bil izjemen, program pripravljen, finančna konstrukcija zgrajena, in ker so ljudje še vedno pripravljeni pomagati, že snujemo nove projekte,« je povedala Anka. Widad je izkusila, da je najbolje, če dela od problema do problema. »Včasih ne moreš pomagati 1500, lahko pa pomagaš enemu ali dvema. Pred kratkim sem želela pri dveh iraških družinah kuhati z ženskami, pa so v resnici več kuhali moški. Ti so bili nervozni, ker niso imeli dela, in to nikakor ni koristilo razpoloženju v družinah. Ponuditi jim je treba dejavnosti in za to sem že napisala projekt.«
Med drugim si je določila za cilje tudi vzajemno učenje, deljenje izkušenj med slovenskimi in begunskimi ženskami. »Ko si nekje drugje, postane frustrirajoče, ker nenehno tebe nekdo uči nekaj – jezika, navad, pravil … Počutiš se majhnega in šibkega, a ko začneš tudi ti predajati svoje znanje, se počutiš mnogo bolje. Zakaj ne bi Sirke in Afganistanke nas naučile kaj koristnega, kako na primer pripravljajo kruh? To bi bilo dobro za njihovo samospoštovanje,« konča Widad.
Več v Zarji, št. 31, 2. 8. 2016
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
