Kakšni fantje so to, da lahko počnejo kaj takega? Miran Pustoslemšek, psihiater in antropolog, zaradi svojstvenih razmislekov o človeku in družbi tudi vznemirljiv pisec, je vodja enote za forenzično psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru. Tisti torej, ki se ukvarja še z duševnimi stiskami takih, ki so prestopili mejo razumnega celo do te mere, da so ubili sočloveka. S pomočjo njegovega strokovnega razmisleka skušamo odgovoriti na vprašanje, kakšni so razlogi, da se danes po evropskih glavnih mestih soočamo z ustrahovanji in pokoli. Kaj torej prižene mladega človeka do tega, da stopi v trgovino ali na koncert in začne streljati na ljudi okoli sebe?
Najnovejša dognanja nekaterih evropskih raziskovalcev pravijo, da na teroristična dejanja bolj kot vera vpliva nagnjenost teh mladih ljudi h kriminalnemu početju ...
Mogoče se da določene vzporednice potegniti s strelci v ameriških šolah. Tudi Breivik (norveški terorist, ki je poleti 2011 s sprožitvijo bombe najprej ubil osem ljudi v Oslu, potem pa je ustrelil še 69 udeležencev, predvsem mladih, na poletnem taboru na otoku Utoya, op. p.) je iz tega kroga; morda z drugačno vsebino, a oblika je lahko podobna.
V čem je ta enakost?
Potegnimo vzporednico: slovenski lovci s hribov, kjer živijo medvedi, znajo povedati, da tisti medvedi, ki so zadovoljni, niso tako hudo nevarni, so pa nevarni tisti, ki niso uresničili svojih ciljev, želja, potreb torej, nimajo ne svojega prostora ne partnerke. Taki, ki so nezadovoljni, kompromitirani, ker so jim odvzeli veljavo, ugled, ki niso izpolnili določenih ciljev in so zakompleksani, zafrustrirani, ti so nevarni.
Podobno je s skupinami množičnih morilcev, ameriških strelcev, sodobnih evropskih teroristov. Ti fantje pogosto izhajajo iz getov, kjer je visoka stopnja brezposelnosti, nevključenosti v urbano družbo. Na določen način so prikrajšani, zato so tudi jezni in posledično maščevalni.
Zakaj v določenem okolju do tega pride, v drugem, podobno naravnanem, pa ne?
Te stvari se dogajajo v Franciji, Belgiji, manj v Nemčiji. Pustimo ob strani, da je v Nemčiji morda tako zato, ker je tamkajšnja policija učinkovitejša in več prepreči. Vendarle obstaja v prvih dveh državah večja stopnja prezira, elitizma v tamkajšnjih okoljih, ki ne pusti blizu drugačnim. Francozi so znani po tem, da drugih ne spuščajo zraven, kar je hitro lahko dodaten vzgib za agresivna dejanja in maščevalnost. Imamo pa tudi biološko podlago za vse skupaj. Raziskave, ki skušajo odgovoriti na to vprašanje, so vsekakor pomenljive, narejene so bile, jasno, že pred časom.
Kaj ugotavljajo?
Opravka imamo z različnimi motnjami osebnosti. Tisti, ki bodo najprej zastopani v tej populaciji, so zagotovo taki z disocialno osebnostno motnjo in z narcistično osebnostno motnjo. Prve motnje je pri moških približno tri do štiri odstotke, pri ženskah nekoliko manj, okoli enega odstotka. Od teh treh do štirih odstotkov jih je za odstotek dovzetnejših za poteze klasične psihopatije in ti znajo biti še bolj nevarni, če pridejo v takšen položaj. A pri disocialni motnji so ljudje dovzetnejši za osebne koristi, njihova dejanja so bolj primeri klasičnega kriminala, večji pomen za teroristično početje imajo narcistične osebnostne motnje.
Pri teh pa je biološka podlaga več kot 30-odstotna. Velik pomen ima tudi napačno zastavljena vzgoja, ki povečuje zagledanost vase, egocentričnost potomca, patološka simbioza, ko zaradi ločenih družin ali disfunkcionalnih, nesodelujočih očetov pride do patoloških navezav mater na sinove in je to odlična podlaga za razvoj narcistične osebnostne motnje, ki proizvede izjemno egocentričnega, ambicioznega fanta, takega, ki ne upošteva drugega sveta. V prvi vrsti pa želi zadovoljevati svoje aspiracije, želje, težnje, in če je v tem pogledu zafrustriran, je sposoben še marsičesa. Če se temu pridružijo še socialna prikrajšanost, občutek ponižanja zaradi odnosa elite, zraven pa še religija, vera, to že lahko zadošča za eksplozivno okoliščino.
Več v Zarji, št. 30, 26. 7. 2016
