Medtem ko se v tem trenutku večina njegovih vrstnikov ukvarja z vprašanjem, ali so uspešno opravili maturo, in kuje načrte, kako bodo preživeli poletne počitnice, Luko zanima samo to, ali mu lahko kdo na tem svetu pomaga ozdraveti. »Moji prijatelji imajo veliko majhnih skrbi, moja je ena sama. Vsi moji načrti so usmerjeni v to, da se pozdravim. Ko sem lani izvedel za diagnozo, sem moral na hitro odrasti. Če si tako bolan, ne smeš biti premehak,« mi zelo odraslo pove Luka.
Zgodba družine Luke Kovačiča je ena izmed zgodb, ki se v današnji Sloveniji na žalost vse prepogosto dogajajo, ker naš zdravstveni sistem ne deluje več tako, kakor bi bilo prav. No, v nekaterih primerih so vsekakor obupani bolniki in svojci primorani pomoč iskati sami. Tudi tako, da svojo zgodbo razgalijo pred javnostjo v upanju, da jim bo kdo priskočil na pomoč.
Luka trdno verjame, da se bo pozdravil. Ko sem se z Lukovo mamo Vesno Ravnik dogovarjala za srečanje, mi je rekla, da ne more obljubiti, da bo z njo prišel tudi Luka. In res ni. Ker se je slabo počutil – štiri dni pred našim srečanjem si je med spanjem poškodoval rebro, je ostal doma. Po najinem pogovoru mi je obljubila, da gre domov in še enkrat preveri, ali si je Luka medtem morda opomogel. Fant se je očitno počutil bolje in tako sva se s fotografom odpeljala k njemu domov. Priznam, da me je bilo srečanja malce strah. Skrbelo me je namreč, kako bo pogovor o bolezni vplival nanj. Potem pa je predme stopil fant, ki mu je iz oči sijalo eno samo življenje. Shujšan do kosti, pa vendar poln upanja in volje, da premaga bolezen. Med pogovorom je dosledno uporabljal besedno zvezo »ko se bom pozdravil«. »Oni mi lahko govorijo, da je moj rak neozdravljiv, a jaz vem, da se bom pozdravil. Obstaja ogromno ljudi, ki so imeli še hujše oblike raka od mene, in so se pozdravili tako ali drugače. Trenutno se tudi zelo dobro počutim.« Na moje vprašanje, ali mu je pri soočanju z boleznijo in med zdravljenjem ob strani stal kakšen psiholog, mi je odgovoril, da take pomoči ne potrebuje. »Ko sem se zdravil v Ljubljani, je prišla k meni tudi psihologinja. Povedal sem ji, da ne potrebujem njene pomoči, se pa lahko pogovarjava, če si želi. Pa sva se pogovarjala. Veste, jaz sem zadosti trden, nič me ne podre. Če potrebujem pogovor, se pogovorim z mami. Če me do zdaj nič ni podrlo, me tudi ne bo!« Luka je res pravi borec. Zdaj skupaj s starši išče najboljše možnosti za zdravljenje. »V tem času sem dodobra raziskal vse, kar piše o moji bolezni. Nihče več mi ne bo prodajal tople vode. Čeprav nisem zdravnik, pa vem veliko iz prakse.« Stari mami, ki skrbi za njegovo prehrano, je dal navodila, kaj mu lahko skuha. »Trenutno sem omejen s hrano. Ko sem preučil, česa ne smem jesti, sem kar nekaj stvari črtal iz svoje prehrane. Sploh sladkor, rak se z njim hrani.« Tik preden sva se poslovila, dedek ga je namreč prišel iskat za kosilo, sem ga na hitro povprašala še o načrtih za prihodnost. Lani je v šolo – hodil je v četrti letnik srednje gostinske in turistične šole – šel samo trikrat. »Če se bom pozdravil do te ali naslednje jeseni, bom lahko šel normalno v šolo, sicer bom verjetno moral opravljati izpite. Raje bi šel v šolo, ker rad hodim tja. Pred boleznijo sem načrtoval, da bom opravljal splošno maturo, da bi lahko naprej študiral. Vleče me v menedžment, mika me tudi kriminalistika. Če pa bi zares dobro opravil maturo, bi šel na psihologijo! Rad delam z ljudmi.« Zdaj najbolj pogreša gibanje in šport. »Vedno sem bil zelo aktiven. Leta 2015 sem na testiranju naredil 87 trebušnjakov v eni minuti. Aktivno sem igral tudi nogomet, skakal sem s smučmi, treniral odbojko in delal vaje na drogu. Veliko sem delal tudi okrog hiše, pomagal sem očetu. Zdaj pa ne morem nič. To mi manjka.« Ko sva se s Šimnom poslovila, sva mu zaželela, naj se čim prej pozdravi. In to iz vsega srca. V nadaljevanju pa sledi zgodba njegove mame. Kaj vse se je sploh dogajalo z njenim sinom?
Več v Zarji št. 27, 5. 7. 2016
